Iz kraške zemlje je pognal mogočen Hrast
Doberdobski zbor Hrast, ki danes gotovo velja za enega najboljših slovenskih mešanih zborov, se je prvič pojavil v javnosti z imenom, ki ga nosi še danes, leta 1963, in sicer na mednarodnem zborovskem tekmovanju C. A. Seghizzi v Gorici. Njegova zgodba pa se je začela mnogo prej, “v dušah vseh oseb, ki so imele želje, moč, voljo, navdušenje. Želod je padel mnogo časa prej v zemljo in kot vsaka dobra stvar v naravi, je potreboval čas in nego, da je vzklil”.
Glavne etape pestre zgodbe o zboru in istoimenskem društvu, ki sta neločljivo povezana, so v soboto, 16. novembra, na jubilejnem koncertu v župnijski cerkvi sv. Martina v Doberdobu učinkovito obudili člani mladinske gledališke skupine društva Hrast, ki jih je pripravila Jasmin Podveršič. Sadiko, ki je pognala iz kraške zemlje, napaja jezero in greje sonce, so še dejali. S časom se je spremenila v mogočno drevo.
Ustanovni občni zbor Slovenskega katoliškega društva Hrast je bil sklican 14. oktobra 1968. Nastanek društva je za doberdobske katoliško usmerjene prosvetne in kulturne delavce pomenil nadgradnjo njihovega dotlej že zelo uspešnega dela. Vsem že aktivnim Doberdobcem je ponudilo priložnost, “da svoje napore združijo in jih tako še bolj osmislijo”. Na doberdobski gmajni je zrastel mogočen Hrast, ki je svoje korenine trdno zasadil v že zorano ledino na suhih kraških tleh. V prelomnem letu 1968 so pevski zbor, dramski odsek, razni krožki, pustovanja, martinovanja in podobni prazniki postali “veje enega samega drevesa”, ki je iz leta v leto rastlo, se oplajalo z vedno novimi idejami in se bohotilo s široko paleto najrazličnejših dejavnosti. Vaški farovž je bil pretesen za vse otroke, fante in dekleta, pa tudi za vse vaščane, ki so prispevali k razvoju kulturno-družbenega delovanja v vasi ter kovali in uresničevali vedno nove zamisli. Pojavila se je potreba po novem prostoru. Akcije, priprave, zbiranje sredstev in končno še zidanje nove dvorane so potekali dobrih deset let. Na začetku avgusta 1968 je župnik Bogomil Brecelj, eden izmed glavnih pobudnikov nastanka društva, blagoslovil vogelni kamen novega vaškega kulturnega središča, na katerem so vklesani letnica 1968, hrastov list z želodom in križ. “Mladinskega doma” se je kmalu prijelo ime “župnijska dvorana”.
Pesem je v slovenskem okolišu vedno bila zvesta spremljevalka človeka v vseh trenutkih dneva, med delom na njivi, pa tudi v trenutkih sprostitve. Pevski zbori, ki so se zbirali pri nedeljski maši ali na proslavah, so vedno bili na Slovenskem učinkoviti nosilci vaške kulturne dediščine, marsikje so postali hrbtenica za celotno vaško skupnost. Tako je tudi zbor Hrast prevzel glavno vlogo v delovanju doberdobskega društva. Seveda ni šlo brez truda in trnja. “Kvaliteta zahteva tudi čas”. Kot so v povezovanju večera še povedali mladi člani vaške gledališke skupine, je sam dirigent pred časom dejal, da morda “zaradi vrojene kraško-primorske (ne) točnosti in (ne) upoštevanja urnika vaj”, pa tudi zaradi pomanjkanja koncentracije in želje, da bi si – tudi med vajami – marsikaj povedali, zapravljajo v vsaki sezoni lepo število ur dela; ko pa gre zares, “je koncentracija vedno na višku in vsi dajo vse od sebe”. Prav to je po Lavrenčičevih besedah verjetno njihovo “skrito orožje”. Zbor je “v stalnem nastajanju in dopolnjevanju”, kritika in pohvala ženeta naprej. Zbor se je krepil tudi na raznih tekmovanjih in revijah blizu in daleč, na sodelovanjih z drugimi zbori, na božičnih koncertih, kantatah in operetah. Leta 2004 je prejel srebrno plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti; komisija je ob tem zapisala: “Zbor ne slovi le po izvajalski prepričljivosti, temveč tudi po skrbno izbranih programih, posebej pozornih do slovenske tovrstnosti in oživljanja slovenskega glasbenega izročila”.
Zelo skrbno je bil izbran tudi program sobotnega prazničnega koncerta, ki ga je organiziralo društvo Hrast v sodelovanju z župnijsko skupnostjo, udeležili pa so se ga ljudje iz vse Goriške in še dlje. Pevci Mešanega pevskega zbora Hrast so prvi, sakralni del glasbenega dogodka začeli z dvema romantičnima skladbama: Mendelssohnovim psalmom št. 100, hvalnico, ki s svojo blagozvočnostjo lepo napolni sveti prostor, in z Večerno molitvijo Josefa Gabriela Rheinbergerja. Pravi biserčki so bili Marijina hvalnica Bogoroditse djevo estonskega “minimalističnega” skladatelja Arva Pärta ter skladbi dveh ameriških sodobnih skladateljev: O magnum mysterium Mortena Lauridsena in Caritas et amor Z. Randalla Stroopeja.
Drugi del koncerta, s katerim so se poklonili zgodovini vasi in njenih ljudi, je bil posvečen muzikalnosti slovenske pesmi oz. priredbam zimzelenih ljudskih, takih, ki morda še največ pomenijo članom zbora. Zvrstile so se Večerni zvon Marija Kogoja, Pomladni večeri Patricka Quaggiata, priredba rezijanske Oj gora ta Kaninova Ambroža Čopija, ricmanjska Dekle je pralo srajčke dvej v priredbi Walterja Lo Nigra, na koncu pa priredba beneške Petelinček je zapieu dirigenta Hilarija Lavrenčiča.
Po sklepnem pozdravu predsednika zbora Claudia Perica so društvu oz. zboru čestitali doberdobski podžupan Fabio Vizintin, predsednica Zveze slovenske katoliške prosvete in števerjanska županja Franka Padovan, v imenu Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj (prisoten je bil tudi deželni predsednik Drago Štoka), za KC Lojze Bratuž Tamara Kosič, za društvo Sedej iz Števerjana Martina Valentinčič, v imenu doberdobskega društva Jezero Zulejka Devetak, v imenu Slovenske prosvete iz Trsta pa Marij Maver, ki je pohvalil “imeniten in kvaliteten zbor” ter čestital tudi “nekaj obrazom iz Tržaške”, ki prepevajo v tem zboru in mu pomagajo do takih uspehov. Navdušeno občinstvo je zbor nagradilo z Vrabčevo Polka je ukazana in Gruberjevo Sonce že zahaja, prav na koncu pa je želja samega dirigenta Hilarija Lavrenčiča na najlepši način kronala jubilejni večer: v apsido je poklical izmed prisotnih med občinstvom vse, ki so kdajkoli peli v zboru. Številčni sestav je odločno in ponosno odpel uspešnico iz železnega repertoarja Jnjen čeua jti' gna Pavleta Merkuja. Navzoči so bili nato vabljeni na druženje v bližnji kmečki turizem pri Cirili, kjer do poznih ur ni manjkalo ne hrane ne pijače ne veselega razpoloženja ob petju. / DD
