Iz Houstona v Ugando, vedno s srcem pri ljudeh

POGOVOR – Petra Olenik, doktorica medicine

Petra Olenik, 25-letno dekle, doma iz Prebenega pri Trstu, je pred nekaj meseci diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani in bo julija odpotovala na humanitarno medicinsko odpravo v Ugando. Do sedaj je Petra veliko potovala in se ogromno naučila. Trenutno opravlja pripravništvo v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Novi Gorici. Z njo smo se pogovorili o preteklih izkušnjah in prihodnjih izzivih.

Petra, kdaj si se odločila, da boš študirala medicino, in zakaj?

Če se ozrem nazaj v čas, bi rekla, da so to bile moje sanje. Tudi ko sem obiskovala višjo šolo Žiga Zois v Trstu, smer uprava, finance in marketing, sem morda to že vedela, a si tega nisem želela priznati. Vedno sem mislila, da je študij medicine nekaj res težkega in morda nemogočega. Ko pa sem opravljala prakso na višji šoli, sem razumela, da tega ne bom delala celo življenje in da bom poskusila študij medicine. Ko sem prišla v Ljubljano, sem spoznala, da v resnici vse skupaj sploh ni tako hudo, kot sem mislila, in sem se zavedela, da če ti je zadeva všeč, jo lahko narediš tudi z lahkoto. Če torej pomislim, je bila to prava izbira in za nič na svetu ne bi spremenila odločitve. Morda se je moja želja po študiju medicine rodila tudi takrat, ko sem z nonotom večkrat hodila po bolnicah zaradi njegovih pregledov in vsakič, ko sem bila tam z njim, sem razumela, da mi je všeč tisti ambient in tudi to, da mu pomagam. Poleg tega sem, ko sem še obiskovala višjo šolo, kot prostovoljka pomagala pri skladu Lucchetta Ota D’Angelo Hrovatin v Trstu in tudi tam sem spoznala, da mi je res všeč pomagati osebam.

Zakaj pa si se odločila za študij v Sloveniji? So s tem povezane določene prednosti in slabosti?

Od nekdaj sem bila prepričana, da je študij v Ljubljani dober izgovor, da čim prej odidem bivat sama. Na fakulteti v Ljubljani tudi ni vstopnega izpita, čeprav sem na višji šoli imela dobre ocene, kar mi je na neki način pomagalo pri vpisu. Univerza namreč razpiše določeno število mest in sestavi lestvico v glavnem glede na oceno iz mature. Če bi izbrala študij v Italiji, bi morala komaj začeti s študijem osnov za vstopni izpit. Rekla bi torej, da so prednosti in slabosti, ker po eni strani bi bilo morda dobro biti pripravljen že prej, a po drugi strani sem se zato morala dobro učiti in pripravljati v prvih letih faksa. Študij v Sloveniji pa je brezplačen in zamejci prejmemo tudi štipendijo. Nudi ti tudi študentska dela, tako da si lahko finančno samostojen, jaz sem na primer delala v čokoladnici. Dodatno ti študij v matici nudi res ogromno prakse, česar v Italiji ni. Že prvo leto imamo študenti res ogromno prakse, spomnim se, da smo med lekcijo anatomije že študirali na pravih truplih. Študijske izmenjave pa so tudi boljše v Sloveniji kot v Italiji. Če prav hočemo najti eno slabost, je morda ta, da so v Italiji verjetno bolj pripravljeni s teoretičnega vidika. Glede jezika pa moram reči, da je veliko lekcij potekalo tudi v angleškem jeziku, tako da sem pripravljena v slovenskem in angleškem jeziku.

Kako pa poteka priznavanje tvojega študija, če bi recimo želela delati v Italiji?

Moram povedati, da točnega postopka še ne poznam, vem pa, da ni potreben noben dodaten izpit. V Sloveniji moraš vsekakor opraviti šestmesečno pripravništvo v bolnišnici, sledi strokovni izpit in potem si habilitiran povsod. Ko si habilitiran, se lahko prijaviš povsod po svetu in potem so potrebni samo neki papirji, a to je čisto birokratska zadeva.

V letih študija si dobila veliko izkušenj, povej nam kaj več.

Res je, na srečo sem veliko potovala. Prvič leta 2022, ko sem bila v sklopu izmenjave IFMSA v Libanonu, kjer sem ostala en mesec. Te izmenjave so zelo poceni in Slovenija nudi tudi štipendijo. Takrat sem šla na raziskovalno izmenjavo v eno bolnišnico, kjer je bilo res krasno in poučno. Raziskovala sem vpliv genetskih dejavnikov na pojav otroških rakov. Ljudje v Libanonu so res čudovite osebe. Nakar sem bila pol leta v Belgiji na Erasmusu v Antwerpnu, kjer sem opravila nekaj predmetov, torej sem nadaljevala svoj študijski program, a v angleščini. Zatem sem aprila 2024 odpotovala v Houston na enomesečno izmenjavo, ki jo nudi slovenski zdravnik Igor Gregorič v bolnišnici Memorial Hermann Houston. Igor Gregorič je v Houstonu že 30 let, trenutno je vodja oddelka za kardiokirurgijo in vsako leto nudi ljubljanskim študentom možnost izmenjave. Takrat sem sledila oddelku kardiokirurgije in delala res veliko stvari. Med vsemi izmenjavami je ta bila po mojem mnenju, profesionalno gledano, najboljša. Tu sem se res veliko naučila.

Povej nam torej kaj več o izkušnji v Houstonu.

Takrat sem asistirala pri vseh operacijah, ki so jih delali zdravniki, torej operacijah srca, bypass, transplantacijah oz. presaditvah, ki so zadevale tudi darovanje organov, in še marsičem. Tam opravljajo res ogromno transplantacij, v enem mesecu sem prisostvovala transplantaciji dveh src in enih pljuč. Spomnim se, da ko smo opravljali presaditev pljuč, smo šli ta pljuča najprej iskat s privatnim letalom v Kansas City, se vrnili v Houston in opravili operacijo. Bilo je res čudovito, ker sem takrat v ekipi bila praktično edina študentka in so mi dovolili pomagati pri vsaki operaciji, bila sem tudi prva asistentka glavnega kirurga. Moram reči, da je sistem dela tam drugačen od našega. Prva razlika je to, da delajo res veliko ur, lahko tudi dvajset ur zaporedoma, a to je njihova izbira. Takrat, ko smo presadili pljuča, sem v bistvu spala samo tri ure med eno in drugo operacijo, kar seveda ni prav v redu. Pogoji dela so drugačni, to se pravi, da je za eno samo operacijo v operacijski sobi deset ljudi stalno pripravljenih na vsako situacijo, tu pa le polovica. Poleg tega je višja plača, bolnice so čudovite, vse je novo in tehnološko in moderno, res je lep ambient za delo. Spomnim se tudi, da so mi takoj dovolili delati tudi v sektorju pediatrične kirurgije, ko sem jim povedala, da me zanima to področje. Kar sem opazila tu, na pediatriji, je debelost otrok in koliko ta vpliva na vse, predvsem na eno enostavno operacijo.

Kaj pa “ameriško” zasebno zdravstvo?

Bila sem na oddelku, kjer so pacienti imeli že načrtovane operacije, tako da nisem neposredno opazila tega dejavnika, tisti, ki pa so na urgenci, to vidijo stalno. Pravzaprav vsakič, ko na urgenci sprejmeš novega pacienta, morda pred diagnozo, ga je treba vprašati, ali in kakšno zavarovanje ima, in ko zdravnik odloča o nadaljnjem poteku zdravljenja, mora upoštevati pogoje zavarovanja. Ko zdravljenje zadeva take velike operacije, kot je npr. transplantacija, vse skupaj stane res veliko. V sekundi, ko pride pacient v operacijsko sobo, moraš praktično odšteti že deset tisoč dolarjev, ne glede na to, ali bo potem efektivno operiran ali ne, ker se lahko potek tudi spremeni. Zavedela sem se torej, da tu pri nas večkrat podcenjujemo, kar imamo. Ja, naš zdravstveni sistem bodisi v Sloveniji bodisi v Italiji bi lahko bil boljši, a kljub temu res ne vemo, kaj imamo v primerjavi z drugimi državami, kot so na primer ZDA.

Meniš, da je transplantacija oz. darovanje organov tu pri nas še vedno tabu?

Mislim, da smo pri nas še malo skeptični glede tega. Morda bi se morali več pogovarjati o tem, tudi ker tu imaš možnost izbrati, ali želiš biti darovalec ali ne, ko narediš osebno izkaznico. Darovanje organov je po mojem mnenju lepa stvar. Takrat v Houstonu sem bila res ganjena, ko smo šli iskat “darovana” pljuča. V ZDA oz. Kansas Cityju obstaja prav center za presaditve, kjer ljudje čakajo, da umrejo, da potem lahko darujejo organe. Potem ko sem videla praktičen odvzem organov in transplantacijo v novo telo, me je vse skupaj res ganilo. Pred odvzemom organov imajo čisto posebno, lepo in hvalevredno navado, da osebo, ki bo darovala organe, v operacijsko sobo pospremijo s posebnim shodom, ki ga imenujejo walk of life, in tam so prisotni vsi svojci in vsi zdravniki. Ko so v operacijski sobi, se vsi kirurgi in zdravniki predstavijo, zmolijo več molitev in se darovalcu zahvalijo, to je res ganljivo. Ko odvzameš organe, je na neki način žalostno, a ko jih potem presadiš v novo telo, je čudovito, na ta način lahko rešiš veliko življenj. Spomin se, še vedno iz doživetega primera presaditve pljuč, da sem zajokala od veselja, ko sem videla, da so pljuča ponovno zadihala in se napela v novem telesu.

Morda ljudje nočejo darovati organov, ker mislijo, da jih bodo zdravniki zanemarili in jih ne bodo zdravili do konca, a to ni sploh res, je čisto obratno. Včasih pa so ljudje proti darovanju tudi zaradi verskih zadev.

Kaj te je torej naučila ta izkušnja?

S profesionalnega vidika res ogromno stvari. Poleg tega pa tudi, da podcenjujemo naš stil življenja in našo možnost zdravljenja, ki jo imamo tukaj. Zdravstveni sistem tu pri nas je res dober, predvsem dejstvo, da ima vsakdo pravico do zdravljenja in vsakršne asistence. Bilo mi je čudno, da moraš ti plačati, da te lahko zdravijo. Res ne cenimo, kar imamo. Po drugi strani pa so tu delovni pogoji za zdravstvene delavce nekoliko slabši. Najbolj pa me je razveselilo to, da so tam bili vsi pripravljeni in zadovoljni me učiti in mi pomagati. Zelo so bili veseli, da mi lahko podajo svoje znanje. Vedno so me bodrili in me mirili, če sem bila kdaj živčna. Zdelo se mi je, da so me vedno podpirali tako na strokovni ravni kot tudi na človeški in duševni.

Kakšna pa bo naslednja izkušnja?

Julija bom odpotovala v Afriko, natančneje v Ugando na humanitarno medicinsko odpravo, ki jo organizira Sekcija za tropsko in potovalno medicino ljubljanske medicinske fakultete. Vsake tri mesece odpotuje druga odprava, ki v celoti temelji na prostovoljnih prispevkih. To bo veljalo tudi za nas, tako da smo veseli vsake podpore. Izbrala sem Ugando, a na voljo so tudi druge odprave v Kenijo in Zambijo. S sošolci oz. skupino sem izbrala Ugando, ker se mi je zdel dober kompromis, saj tam ni ne bolnica ne družinska ambulanta, je ambulanta srednje velikosti, da lahko delaš tudi nekaj kirurškega. Imamo Instagram stran, kjer nam lahko sledite in podpirate našo odpravo. Sledite nam torej na strani @odpravauganda2025.

Povej nam kaj več o organizaciji odprave.

Kot sem že povedala, bomo jaz, Žan, Erika, Kristina in Brina odpotovali julija. Smo skupina zdravnikov, študentov medicine in fizioterapije. Začeli smo zbirati vsa sredstva, tako finančna kot tudi druga. V bistvu je odprava zelo dobro organizirana, a sloni na prostovoljnem delu. Mi bomo delali prostovoljno in sami moramo zbrati vsa zdravila in zdravstvene pripomočke, cepiva, preparate za podhranjenost in vse, kar bomo rabili, zato zbiramo finančna sredstva, ker vse to dosti stane.

Kako pa je nastala odprava, kdaj se je začela?

Sekcija za tropsko in potovalno medicino ljubljanske infekcijske klinike že dolgo let skrbi in omogoča humanitarno-medicinske odprave na raznih destinacijah po svetu, kjer je velika potreba po zdravstveni pomoči. Ko opraviš izbirni izpit iz tropske medicine, ki ga organizirajo, in greš na tropski vikend, kjer se intenzivno pripraviš na odpravo, lahko sestaviš svojo ekipo in se na odpravo prijaviš. Organizacija je nato precej v naših rokah oz. rokah ekipe. Prva slovenska humanitarno-medicinska odprava je recimo v Nangomo prispela pred več kot tridesetimi leti. Slovenski misijonar pater Stanko Rozman je v tam zgradil cerkev in okoli nje kar nekaj hiš, delavnic in nenazadnje tudi bolnišnico, tako se je v letih ustvarila prava skupnost.

Kje točno pa boste delali in kaj?

Mi bomo v Zdravstvenem centru Bwama III na otoku Bwama, ki je na jezeru Bunyonyi. Tam bomo zagotavljali osnovno zdravstveno oskrbo lokalnemu prebivalstvu. Večinoma se bomo ukvarjali z infekcijskimi boleznimi, poškodbami, opeklinami in marsičim. Nudili bomo osnovne zdravstvene storitve, izobraževali lokalno prebivalstvo o higieni, preventivi in osnovnih zdravstvenih veščinah ter nudili potrebna zdravila in osnovne zdravstvene pripomočke. Naš cilj je torej v treh mesecih v čim večjem obsegu pomagati prebivalcem pri zdravstvenih težavah, jih spodbujati pri preventivnih ukrepih in osvežiti splošno javnozdravstveno znanje ter s tem izboljšati njihov nivo življenja. Na srečo bodo z nami tudi lokalci, ki nas bodo usmerjali in pomagali, predvsem glede jezika.

Petra, v čem pa se boš specializirala?

Ko se bom vrnila iz Ugande, bom morala izbrati, v čem se bom specializirala. Vem, kaj bom izbrala, ne vem pa, kje bi opravila specializacijo. Rada bi se specializirala v pediatrični kirurgiji, to so moje sanje. Izkušnja v Houstonu mi je pomagala pri tej odločitvi. Če se odločiš za pediatrično kirurgijo, se potem lahko zaposliš tudi kot splošni kirurg. Ne vem, ali bi šla na specializacijo v Italijo ali pa kam drugam po svetu. Vedno sem pripravljena na nove izzive. Po specializaciji, ki traja šest let, dobiš naziv, nato pa moraš opraviti specialistični izpit in potem se lahko zaposliš kjerkoli. Eno leto od teh šestih lahko opraviš v tujini, jaz bi rada takrat poskusila delati z organizacijo Emergency.

Ali se morda spomniš trenutka, ko si vedela, da si izbrala pravo pot zase?

Ne vem, ali je bil to specifičen dogodek oz. trenutek, a vsakič, ko me pacient pogleda, se mi nasmehne, zahvali in mi pove, da se počuti boljše, me prepriča, da sem izbrala pravo pot. Razumela sem, da je bil ves moj trud poplačan, vse, kar sem žrtvovala, je bilo vredno. Zdi se mi, da ko sem v bolnišnici in potem pridem domov, sem vedno vesela, ker vem, da sem na neki način pomagala ljudem.