Iz apatije v novo prebujenje!
“Srečanje pod lipami” ob Kulturnem centru Lojze Bratuž je 11. julija zaradi vremenskih muh že spet potekalo v komorni dvorani. Goriški kulturni hram in Krožek Anton Gregorčič sta tokrat povabila znanega raziskovalnega novinarja Jožeta Možino, s katerim se je pogovarjala časnikarka Erika Jazbar.
Na večeru je bil govor o različnih vprašanjih slovenske preteklosti in sedanjosti. Najbolj zanimive so bile gostove misli o trenutnem stanju duha v domovini. Spravni proces se ne more ne izvajati ne končati, ker nimamo elementov: “Imamo žrtve, ljudi, ki trpijo, nimamo pa krivcev”. O dveh straneh slovenske državljanske vojne je Možina dejal, da vidi velike razlike: “Na eni skrajnosti so tisti, ki so podvrženi režimu in ki, če imajo priložnost, tudi na javni radioteleviziji v neizmernem srdu pravijo: ‘Še premalo smo jih… Huda jama je prazna’”. Na drugi strani ni Možina nikoli zaznal sovraštva, ampak “eno strašno dozorelost, resnobnost in tudi občutek krivde”. Protikrščansko vzdušje je v zadnjih letih “militantno, sovražno”. Ljudje so tudi na delovnih mestih šikanirani. “Trenutno se v Sloveniji – to velja za obe strani – dogaja zelo intenzivna radikalizacija”.
Obrnimo stran: p. Pedro Opeka je izjemno pozitiven človek, “razsežnost njegove osebnosti je res velika”. Nobelovo nagrado za mir bi si nedvomno zaslužil, ker je vzpostavil globalni model za spopad z revščino. “Res pa je, da ta model ni enostaven: ne temelji na neki čarobni formuli, ampak na tem, da se v to zgodbo v resnici človek popolnoma sam vključi in daruje samega sebe”. Samo krščanstvo lahko ustvari “take posameznike, ki gredo iz svoje ležernosti na drug konec sveta, med tujce, in jim popolnoma darujejo svoje življenje. Ne za oznanjevanje evangelija, ampak za njihovo prihodnost, za njihovo dostojanstvo”. Zelo lepe besede je Možina namenil tudi p. Ernestu Saksidi, ki ga je obiskal maja lani, ko je bil že zelo opešan, “in vendar izredno pronicljiv in duhovit”. Travmo zgodnjega odhoda od doma je v sebi vedno nosil, z vero pa je svojo bolečino usmeril v delo za mlade. “Na tej poti je vztrajal in našel svojo srečo”. Ustanovil je šolo, ustvaril je t. i. Don Boskovo deško mesto, kamor še zdaj prihaja v šolo okrog deset tisoč otrok. “Ljudje, ki so ga spoznali, govorijo o njem s solzami v očeh. Bil je velik ideal za to skupnost, to še vedno ostaja”.
Katera je glavna razlika med revščino na Madagaskarju, v Braziliji in v svetu, v katerem živimo, je Možino vprašala Erika Jazbar. Skrajnost je Madagaskar: ljudje so pristali na smetišču kot primeri človeške reciklaže, brez dostojanstva, še sami se niso čutili ljudje. To je globalna revščina, to je razčlovečenje. Brazilija je dežela velikih nasprotij; ljudje nikoli niso bili tako razčlovečeni kot Malgaši, revni pa in izkoriščani s strani bogatejših. “V Sloveniji bi težko govoril o materialni revščini”. Zaradi socialnih stisk kakšni živijo tudi v pomanjkanju, a na splošno res ni razlogov, da bi bili otroci lačni. Bolj prisotna je “revščina vrednot, moralna revščina, ki pa je počelo problemov na ostalih področjih… Ko ne veš več, kaj je prav, ko zlo kar pogosto zmaguje nad dobrim ali pa laž nad resnico”. Hudo je, “da imamo državljani prevladujoč občutek nepravičnosti; vidimo, da tisti, ki ne govori resnice, prosperira”. Možina je prepričan, da je razlog zrušitve moralnega reda v Sloveniji v povojnih pobojih: “Naša nacija niti po letu ‘90 ni bila sposobna obsoditi najhujših zločinov. Zakaj bi potem bil problem okrasti podjetje? Pognati toliko delavcev na cesto”?
Pozimi so bili zelo aktivni protestniki, toda s spremembo oblasti in s še bolj korenitimi ukrepi je zadeva skopnela, “pa čeprav bi bilo vreme dosti bolj primerno za proteste kot pozimi”… Nezadovoljstva se je med ljudmi nabralo veliko, gotovo pa je bilo protestno gibanje tudi “eno od bojišč, kjer so se sile kontinuitete trudile za zrušitev prejšnje oblasti”. Janša je pokazal “izjemne preživetvene lastnosti”; očitki proti njemu so zelo pogosto “popolnoma iracionalni, gre za bolestno obsedenost, toda ne zaradi tega, ker bi bil tako zloben ali nevaren, ampak zato, ker ogroža določene centre moči… V ozadju teh napadov mora biti očitno nekaj zelo velikega”. Na vprašanje o politični prihodnosti Alenke Bratušek je Možina povedal, da ima premierka “srečo oz. okoliščino, da o svoji politični prihodnosti niti malo ne odloča sama. Ima strice in botre, ki bodo zanjo poskrbeli. Dokler bo šlo, bo šlo, potem pa bodo našli novo marioneto, ki bo zadevo peljala naprej”.
Kaj pa civilna družba? Nekaj novega se je začelo oblikovati v zadnjem mesecu, “tudi sam imam prste vmes”. Iniciativa se imenuje Civilna družba za pravično Slovenijo, kajti “menimo, da je ravno pravičnost temelj, na katerem lahko prenovimo to deželo”. Pridružilo se je že 41 civilno-družbenih organizacij iz vse države. Smo v dobi neke apatije, čeprav se – kot dokazuje civilna družba – začenja dogajati neke vrste prebujenje, in to ne iz nekega prestiža, ampak iz ogroženosti.
DD
Srečanje z Jožetom Možino v KC Lojze Bratuž
