“... in navdušenje (še) traja”
V nedeljo, 20. maja 2012, so Slovenci v Barkovljah praznovali jubilejne tridesetletnice in se veselili tega, da so v tržaški vasi v mestu slovenska beseda, kultura in ljudje (še) vedno številni, pokončni in nasmejani. Barkovljansko slavje so poimenovali “… in navdušenje (še) traja”.
Meseci priprav učencev in članov SKD Barkovlje so obrodili bogat program. Že v sredo je potekalo odprtje razstave o raziskovalnem delu šolarjev o temi Sprehodi po Barkovljah: kako je bilo nekoč in kako je danes, ki je bila na ogled v šolskih prostorih. Nedeljska jubilejna veselica, ki je potekala pod pokroviteljstvom Slovenske prosvete in ZSKD, se je začela ob 16. uri pred osnovno šolo na ul. Cerreto 19, kjer je praznik uvedlo Godbeno društvo Prosek pod vodstvom Iva Bašiča. Sledile so uigrane deklamacije in petje osnovnošolcev; spored so poimenovali Naša šola v pesmi in besedi. Ob spremljavi harmonikarja Silvana Kralja so ob koncu vzkliknili: “Šola Finžgar, radi te imamo”! Dolg sprevod obiskovalcev je nato krenil do sedeža SKD Barkovlje v ul. Bonafata 6, kjer se je na društvenem dvorišču pričel slavnostni program. Vodil ga je domačin Ladi Vodopivec, najprej so nas pevsko pozdravili osnovnošolci in otroci barkovljanskega slovenskega otroškega vrtca. Na velik oder je nato stopila govornica Sandra Poljšak, predsednica tamkajšnjega društva, ki je skozi osebno zgodbo razmišljala o dneh pred tridesetimi leti, ko je na predvečer v šoli gorelo. Z geslom “v slogi je moč” je poudarila pomen društvenega udejstvovanja, ki je v Barkovljah živo in pestro, saj je društvo kakor drugi dom. “Pluti moramo proti pristanu, pa naj bo v vetru ali proti njemu”, je izjavila ob koncu. Priložnostne besede je nato izrekla Erika Jurc, predsednica Združenja staršev šole F. S. Finžgar, ki je podčrtala tesno povezanost barkovljanske šole in društva ter omenila natis otroških majčk z logotipom, ki ga je pred tridesetimi leti narisala Magda Starec Tavčar.
Povezovalec Ladi Vodopivec je hudomušno, a vselej razmišljujoče predstavil novo, razširjeno izdajo v dveh delih Barkovlje, pri nas je bilo tako. Prvi del je ponatis takratne knjige, ki prikazuje življenje v vasi od 2. polovice 19. stoletja do leta 1982. V drugem delu pa je avtor zbral gradivo in pričevanja o zadnjih treh desetletjih barkovljanskega vsakdana. V zgodovinskem spominu je ohranil ljudi in osebnosti, ki so delovale v vasi in bile uspešne v širšem slovenskem prostoru, pa tudi šege in tradicije, šolarje in pevce ter kulturnike vseh vrst, ribištvo, stoletnike, ledinska imena, vinogradnike, pa še kaka zanimiva zgodba se najde, na primer tista o barkovljanskih zvonovih.
Pred končnim rajanjem smo prisluhnili še barkovljanski ljudski Škrinja uorehova v izvedbi domačega mešanega zbora pod vodstvom Aleksandre Pertot, ki je na tem mestu prav tako trideset let. Odraslim so se pridružili še otroci in pianistka Beatrice Zonta za praizvedbo skladbe Lepu je spomlade, ki jo je na besedilo Aleksandra Furlana uglasbil Adi Daneu. Ob koncu je zaigrala še proseška godba.
Res je, barkovljansko navdušenje (še) traja!
Jernej Šček
Dne 16. maja 1982 so Barkovlje doživele kulturni preporod: poimenovanje barkovljanske slovenske osnovne šole po Franu Saleškem Finžgarju, obnovitev prostorov domačega slovenskega kulturnega društva, ob tem pa še ustanovitev barkovljanskega pevskega zbora.
