Hvaležen spomin ob glasbi pod cerkvenim obokom
Snovanja, ki jih prirejata SCGV Emil Komel in Arsatelier, so bila 18. maja posvečena trem osebnostim, ki so bile tako ali drugače vezane na naš prostor in so vse svoje življenje posvetile glasbi. Ivan Kacin (1884-1953) je v primorski zgodovini znan kot eden najboljših mojstrov v izdelovanju orgel, njegov sin Paul J. Sifler (1911-2001) ni očeta nikdar spoznal, večino življenja je preživel v ZDA, kjer je bil organist, zborovodja in skladatelj. Z njim je že v 80. letih prejšnjega stoletja prijateljeval prof. Silvan Kerševan (1941-2012), ki je bil celih 40 let ravnatelj, “glava in srce” glasbene šole Emil Komel; umrl je 8. maja letos.
Večerno sv. mašo, ki so ji sledile šmarnice, je župnik Markežič ob somaševanju msgr. Žbogarja daroval prav v spomin na prof. Kerševana. Ob 20. uri je nato bilo v dvorani Doma Franc Močnik odprtje bogate in nazorno urejene dokumentarne razstave – Oče in sin zapisana glasbi – o Kacinu in Sifleju. Novinarka in publicistka Dorica Makuc, hči orglarskega mojstra, se je s hvaležnostjo spomnila Kerševana, ki je njenemu bratu omogočil, da je v 80. letih prejšnjega stoletja koncertiral v Gorici. Srečen je bil, da je lahko igral na očetovih orglah, čeprav se nista nikoli srečala, je dejala. Veliko orgel je Kacin, ki je na Placuti imel delavnico tudi s 40 zaposlenimi, postavil po prvi svetovni vojni, “ki je izničila podobo sončne Goriške”. Begunci so si kljub skoraj nečloveškim naporom ob skromnih domovih zaželeli tudi duhovnega hrama; zato so gradili nove cerkve, “ki so kmalu postale edino zatočišče in obramba materinega jezika”. Črni škvadrizem je nato Kacina prisilil na umik v Jugoslavijo, od koder se je vrnil šele po drugi svetovni vojni. Razstavo ob 100-letnici Siflerjevega rojstva so na pobudo Dorice Makuc radi pripravili, je povedala Aleksandra Pavšič Milost iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, saj “gre za nenavadno in zelo zanimivo družinsko zgodbo, življenjski poti dveh pomembnih Slovencev, ki se v življenju nikoli nista srečala, ki sta ustvarjala v zelo različnih okoliščinah, pa sta imela veliko skupno ljubezen do orgel in glasbe nasploh”. Večina razstavljenih dokumentov je last Dorice Makuc, nekaj so našli v zbirkah Pokrajinskega arhiva, nekaj pa še v NUK-u v Ljubljani. Arhivistka je najprej povzela Kacinovo življenje in poudarila, da ga je primorska duša iz osrednje Slovenije vlekla na Primorsko, kjer je imel veliko prijateljev in videl tudi poslovni izziv. Tu je tudi pustil svojo glavno sled. Iz ljubezni med njim in pevko iz Polhovega Gradca se je na silvestrski večer 1911 rodil Pavel; v skupni družini niso zaživeli, Pavlova mati je šla za kruhom v Ameriko, čez devet let je prišel za njo tudi sin. Srečno otroštvo pri skrbnih rejnicah v Polhovem Gradcu je pustilo globoko sled v njegovi duši, “Slovenije nikoli ni pozabil”. Po očetu in materi je imel glasbene gene, glasba ga je vlekla v svoje kraljestvo. Sprva se je posvetil klavirju, prišel je do univerzitetne izobrazbe; po naključju je srečal orgle, ki so ga takoj prevzele. Deloval je kot organist, zborovodja, vse bolj pa tudi kot skladatelj. Pustil je bogat glasbeni opus. Šele po 40 letih je spet obiskal Slovenijo. Prvi koncert v Ljubljani je imel l. 1973. Ko je iskal družinske sledi, je izvedel za polsestro; prvič sta se srečala poleti 1981. V naslednjih letih sta skupaj obiskovala kraje, kjer so bile očetove orgle. Kacin in Sifler sta se srečala preko orgel in umetnosti.
Na tradicionalnem koncertu Glasba pod cerkvenim obokom v cerkvi sv. Ivana je nato zazvenela v izvedbi g. Mirka Butkoviča tudi Siflerjeva skladba Meditation on Amazing Grace, eno njegovih najbolj znanih del. Koncert, ki je bil posvečen ravnatelju Kerševanu – v uvodnem pozdravu se ga je spomnila podravnateljica SCGV Komel Alessandra Schettino – so oblikovali profesorji in učenci višjih razredov glasbene šole. Večer je s Pachelbelom in Purcellom uvedel duo trobent Živa Srebrnič-Roberto Caterini. Ob orgelski spremljavi Neve Klanjšček je violinistka Noemi Cristiani v stranski ladji zaigrala dva stavka iz Händlove sonate, čelist Francesco Malaroda pa stavek iz Vivaldijevega koncerta. Dve Händlovi ariji je na koru odlično odpela mezzosopranistka Martina Kocina, pri orglah je sedel Butkovič. Posebna “poslastica” je bil letošnji gost, Duo Adore: flavtistki Ana Černic in Doris Kodelja, ki poučujeta na Glasbeni šoli Nova Gorica in sodelujeta z različnimi orkestri, sta zablesteli s Telemannom, Mercadantejem in Beethovnom. Pet Marijinih pesmi v izvedbi Ženskega zbora Arsatelier pod taktirko Mirka Ferlana in ob Butkovičevi orgelski spremljavi – pri eni je sodeloval tudi tenor Martin Srebrnič – je na visoki umetniški ravni zaokrožilo večer, poln užitkov, ki ga je prof. Kerševan gotovo bil zelo vesel.
DD
Snovanja / Razstava in koncert
