Hrvoje Marko Peruzović razstavlja v Gorici
Likovna dela Hrvoja Marka Peruzovića, razstavljena v galeriji Ars na Travniku v Gorici, prinašajo svetlobo Mediterana, kjer umetnik živi in ustvarja, pa tudi svetlobo njegove notranjosti in vsebin, na katere vselej znova prisega. O tem se lahko prepriča, kdor obišče razstavo, ki bo na ogled do prve polovice meseca decembra.
Praznično odprtje je 7. novembra v imenu društva Ars pozdravil Jurij Paljk, čelist Francesco Malaroda s Centra Komel pa je zaigral Bachovo skladbo, ki je pričarala povsem primerno vzdušje. Umetnostna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn je o mojstru povedala, da je do nedavnega živel v Bolu na Braču, pred kratkim pa se je družina preselila v Split. Šolal se je na zabrebški akademiji, študijsko je potoval v Evropi, bival v različnih krajih, tudi po Italiji. Postal je “ustvarjalen svetovljan, človek izjemno odprtega duha”. Tudi s to razstavo priča, da je jezik umetnosti res univerzalen, nagovarja vsakega, ki mu je pripravljen prisluhniti. Njegove figure imajo kar nakaj historičnega pridiha, hkrati pa tudi povsem modernistične rešitve; na trenutke se iz klasičnega figuralnega podobotvorja vzpenjajo k nadrealističnim rešitvam. Ikonografsko spada večina njegovih likov v religiozno, sakralno sfero: telesa so izjemno izrazna in poglobljena. Najbolj pristno in necenzurirano slikarjevo misel nosi risba: “črtna sled, analitična, eksaktna, jasna, čista, ekspresivno vzdramljena, tekoča, močna, bogato filigransko stkana, jasna, nazorna in narativna, da resnično ne potrebuje dodatnih gradnikov, kajti v njej je resnično koncentrat izraznosti”. Peruzović ima izjemno samosvoj kolorit, ki dopolnjuje govorico risarsko zastavljenega podobotvorja. Te barve s svojo simboliko vnašajo na slikovne površine posebno atmosferičnost; za razliko od jasne in ostre linije premorejo izjemno mehkobo, “resnično so nežne kot dih, transparentne, pa vendar bogato sporočilne”. Barve omogočajo dodatno modelacijo figure same, omogočajo izpostavljanje posameznih detajlov, vzpostavljajo esprit slikovne površine; v vsakem barvnem nanosu se kaže izjemna svetloba, ki nas vodi v neke “transcendentalne, kontemplativne sfere, ki še dodatno pripomorejo k že tako zastavljenim vsebinskim smernicam”. Avtor uporablja tudi zanimive rešitve, npr. krožne forme, ki niso samo svetniški sij, ampak nekake točke, ki dodatno vsebinsko osmišljajo zgodbo, hkrati pa tudi gledalcu predstavljajo točko, v katero ga vabijo, da bi še bolj pristno doživel kompleksnost avtorjeve pripovedi. V teh točkah se zrcali tudi tisto, kar je neizrečeno. Vsaka takšna rešitev potrjuje avtorjevo težnjo po poglabljanju vsebin, po tem, kar je globlje pomensko in simbolno. Peruzovićevi liki ne pripadajo samo svetu sakralnega, ampak avtor išče tudi stike z zgodovino in raznimi kulturami, je še povedala Anamarija Stibilj Šajn. V kontekstu simbolnih razmišljanj imajo posebno mesto njegova drevesa življenja. Lahko jih gledamo skozi krščansko ikonografijo kot drevo spoznanja, hkrati pa je drevo simbolni element, ki premore tudi številne druge interpretacije: je resnično vez med nebom in zemljo. Tudi ti liki so razpeti med zemeljskim in nebesnim, “gre za sakralne figure, ki pa so ranljive v svoji človeški vlogi in jih kot take skozi ekspresijo naslikanega tudi začutimo”. Njegova drevesa življenja rastejo v najrazličnejših pomenih in simbolih, so drevesa, ki zopet živijo skozi rafinirano filigransko dovršeno risarsko tkanje in so potem podkrepljena s koloritom, ki bolj ali manj predstavlja nadaljevanje izbrane barvne palete. “Avtorjeve misli nenehno korespondirajo tako z aktualnimi vsebinami kot s preteklostjo. Na tej poti vedno iščejo novih dodatnih pomenov, vsebinskih in likovno formalnih osmišljanj”. V našem času predstavlja ustvarjalnost Hrvoja Marka Peruzovića “oazo sredi sodobnih prizadevanj, kajti njegovo slikarstvo je samosvoje, avtonomno, avtohtono zraslo na njegovih ustvarjalnih tleh in je dokaz izjemno razmišljujočega in subtilnega ustvarjalca, hkrati mojstra klasičnih nepogrešljivih likovnih izrazil, mojstra, ki dokazuje, da je tudi znotraj črte, risbe, barve, znotraj klasičnih, pa tudi simbolno revitaliziranih kompozicij mogoče odkrivati novo in drugačno”.
DD
