Gregor Klančič - Naš človek v Ljubljani

Idejo za zgornji naslov sem si izposodil od krilatice “naš človek v Beogradu” (“naš čovek u Beogradu”), ki jo je v času nekdanje SFRJ uporabljal kdo, ki se je hotel pohvaliti (ali pa groziti, morda), da ima prijatelja, znanca, “zvezo” na vplivnem položaju v nekdanji skupni prestolnici. Za Gregorja Klančiča sem prvič slišal nekje ob prelomu tisočletja. Ko sem znanca vprašal, kdo sedaj (oziroma takrat) vodi vodopivce (Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec, znan pod vzdevkom vodopivci), mi je odvrnil, da “en Klančič iz Mirna”. Ben, lepo, sem si mislil: Primorec, izšolan v Ljubljani, prevzel mlade pevce … še držimo skupaj, naši ljudje! Kmalu za tem pa me je prešinilo: da ni iz hiše “tistih” Klančičev iz Mirna? Ja, bil je iz “tiste” hiše. In danes je Gregor Klančič, to jabolko, ki ni padlo daleč od drevesa, naš sogovornik.

Čeprav vemo o tebi precej, pa vseeno: kako bi se predstavil nekomu, ki te ne pozna?

Sem Primorec, ki živi v Ljubljani, kamor sem prišel študirat glasbeno pedagogiko in cerkveno glasbo. Splet naključij me je nato peljal od prve zaposlitve v Slovenskem komornem zboru, sprva kot pevec, potem tudi kot asistent zborovodja, prek opravljanja dela organista v ljubljanski stolnici, kjer sem nasledil Primoža Ramovša, poučevanja na Orglarski šoli, kjer sem nasledil Janeza Osredkarja. V primernem trenutku, ko so se obveznosti v stolnici in na šoli namnožile, sem se odločil, da zapustim poklicni zbor in se polno posvetim opravljanju poklica cerkvenega glasbenika. Nasledil sem Jožeta Trošta. V obdobju od 2017 do leta 2024 sem dvakrat opravljal tudi funkcijo umetniškega vodje Zbora Slovenske filharmonije. Ob tem sem vodil različne zbore, koncertiral kot organist in sodeloval s solisti, zbori, tudi orkestri, zasnoval Sakralni abonma.

Za začetek čisto klišejsko vprašanje: kdo ti je kot otroku približal glasbo?

Doma smo imeli harmonij, na katerega me je poučeval tata, ki je bil učitelj glasbe, sicer na Primorskem poznan glasbenik, zborovodja in skladatelj Anton Klančič, oz. Antek, kot so ga bolj poznali. Rekel bi, da so na mojo zgodnjo glasbeno formacijo poleg tega vplivala tudi srečanja ob zborih, ki jih je vodil, pomembno vlogo pa tudi cerkvena glasba, ki sem ji sledil v domači cerkvi v Mirnu, kjer je cerkveni zbor izvajal bogat repertoar skladb. Tu so delovali zborovodja Andrej Budin, organist Marko Vuk, ob praznikih tudi Hubert Bergant, ki je bil kasneje moj profesor orgel. Ne smem pozabiti tudi na prvo učiteljico klavirja Klavdijo Jamšek.

Kako bi lahko primerjal zborovstvo, tako na Goriškem kot v Sloveniji, v času tvojega očeta in pa danes?

Vsak čas ima svoje posebnosti, lahko pa se strinjamo, da je bilo včasih petja več, bilo je bolj spontano in pevski sestavi so svojo nalogo času primerno uspešno odigrali. V ospredju ni bila tekmovalnost, doseganje odličnosti, pač pa drugi, lahko bi rekel plemeniti cilji in vrednote, ki so jih pogojevale tedanje družbene razmere. A ne moremo reči, da je danes manj zborov. So manjši, recimo bolj vokalne skupine, razen nekaj izjem, med njimi je prisotna tekmovalnost, ki sicer pripomore k višji kakovosti, a obenem se v zborovstvu kaže neke vrste samozadostnost. Če je včasih na nastop zbora prišla celotna skupnost, danes zbori pojejo bolj kot ne drug drugemu in nekaj svojcem. V družbi ni več čutiti potrebe po tovrstnih prireditvah, ki se jih lahko srednje generacije še spomnimo.

Kaj meniš o popularnem fenomenu Perpetuum Jazzile in njegovem morebitnem vplivu na zborovstvo?

Ob Perpetuum Jazzile zagotovo lahko govorimo o izvirnosti, tudi odličnosti. Ko se pojavi nov trend, za sabo potegne nekaj posnemovalcev in tudi s tem ni nič narobe. Vseeno menim, da to ne more negativno vplivati na tradicionalno zborovsko petje, ki se bo še naprej razvijalo. Ustvarjalci bodo iskali nove izrazne možnosti, ki jih bodo zbori oživljali, zagotovo pa bo še naprej živa tradicija, morda se ta počasi celo krepi. Moramo pa le priznati, da se je Perpetuum Jazzile, če sklepamo po njihovi komercialni uspešnosti, primerno odzval na današnji čas. Preden bi se povsem vrnili v tiste stare tirnice zborovskega petja, bi morali čisto spremeniti življenjski slog. Je to smiselno, in, je to sploh mogoče …

V Sloveniji smo po drugi strani ponosni na našo mrežo javnih glasbenih šol, ki vzgajajo plejade mladih glasbenikov, iz katerih se napaja tudi profesionalna srenja. A pred kratkim sem slišal (insajdersko) kritiko, s katero se lahko strinjam, da imajo glasbene šole v Sloveniji simfonične, pihalne, godalne orkestre in še celo vrsto instrumentalnih sestavov, veliko jih pa nima pevskih zborov, vsaj stalnih ne. Tako imamo instrumentaliste, ki s tekmovanj nosijo zlate plakete, ne vemo pa, ali znajo v družbi večglasno nekaj zapeti.

Gre za običajen pojav. Instrumenti, ki jih poučujejo na glasbenih šolah, so, širše gledano, del simfoničnega orkestra. Prav je, da se mladi glasbeniki urijo v skupinskem muziciranju. Bolj zaskrbljujoče je to, da so nekateri učitelji solo petja zadržani do tega, da bi njihovi učenci peli v zboru, češ da bodo s tem škodovali glasu. Petje bi po drugi strani moralo biti deležno bolj splošne podpore, predvsem v šolah. Gre za pomemben vidik, ki bi ga moral biti deležen vsak, tudi neglasbenik. Petje v zboru spodbuja k poslušanju, iskanju konsenza za najboljši rezultat, je naravnano proti individualni drži, ki je v družbi pogosto vzrok nesoglasij. Če bi vsak poznal izkušnjo petja v zboru, ne bi bilo težav pri sodelovanju za doseganje skupnih ciljev.

Že dolgo sodeluješ z zamejskimi zbori, z njihovega stališča si “njihov človek v Ljubljani”. Kako vidiš sliko te kulturne dejavnosti znotraj slovenske skupnosti?

To, kar vidim na seminarjih, kjer sem zraven že od leta 2006, je en del kulturne dejavnosti slovenske skupnosti na Tržaškem. Med udeleženci je prisotna izredna srčnost in povezanost. Oni, lahko bi jim rekel kar prijatelji, se zavedajo svoje vloge v prostoru in jim ni vseeno, v katero smer se bo vse skupaj obrnilo, kaj bodo prihodnje generacije pustile za sabo. Jaz se zadnja leta ukvarjam bolj z organisti, kjer se že pojavlja generacija mladih, navdušenih sodelavcev. Zelo podpiram dejavnost Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta in upam, da bo svoje poslanstvo še dolgo opravljala.

Za zaključek še malce o načrtih za prihodnost. Menda se ukvarjaš tudi z glasbeno zapuščino svojega očeta.

Letos bi tata praznoval 90 let. V času aktivnega delovanja je le redko našel čas za ustvarjanje, šele kasneje se je pri njem izraziteje razvila skladateljska žilica. Prvi večji cikel je ustvaril ob 450-letnici Marijinega prikazanja na Sveti Gori, kasneje so v reviji Cerkveni glasbenik izdali še eno mašno uglasbitev, vse kasnejše skladbe pa so ostale večinoma v rokopisu in neizdane. Pisal je za različne priložnosti in zbore. Veliko skladb je nastalo ob praznovanju 750-letnice prve omembe župnije Miren, nekaj skladb je napisal iz čisto osebnega vzgiba. Njegove posvetne skladbe, predvsem moške zbore, smo že izdali za njegovega življenja, sedaj pa se mu želim pokloniti z izdajo njegovih sakralnih skladb v dveh precej obsežnih zvezkih. Morda bo še kdo drug to glasbo vzel v roke, hkrati pa bo sedaj več možnosti, da bo ta dediščina ostala tudi za prihodnje rodove.

To je le nekaj vprašanj poglobljenega pogovora s prof. Gregorjem Klančičem. Veliko več lahko preberete v zadnji številki našega tednika (klikni in preberi).