Gre predvsem za kakovost našega šolstva!
“Problem poenotenja slovenskih šol je nastal lani poleti med prejšnjo vlado, ko je bila v Tremontijevem varčevalnem ukrepu določena ukinitev samostojnih didaktičnih ravnateljstev. SSk je takoj odreagirala, saj je dobro vedela, kako bo ta odlok učinkoval na samostojnost slovenskih šol. V Rimu so nam bili ob strani edinole senatorji Južnotirolske ljudske stranke, ki so vložili popravek k zakonskemu odloku: žal so bila njihova prizadevanja neučinkovita, ker je vlada postavila na odlok zaupnico”. Od tod vrsta problemov in nasprotovanj, ki so se v končni fazi strnili v pritožbo nekaterih staršev, katerih otroci obiskujejo osnovne oziroma nižje srednje šole na Opčinah, v Nabrežini in Dolini: pritožbo in povod zanjo je predstavnikom medijev orisal pokrajinski tajnik SSk Peter Močnik na tiskovnem srečanju, ki je bilo v petek, 18. maja, na sedežu stranke lipove vejice v Trstu.
Najprej je treba povedati, da je tematika vertikalizacije, se pravi poenotenja samostojnih ravnateljstev osnovnih in nižjih srednjih šol, mnogo starejša, saj je o njej govoril že nekdanji minister za šolstvo Berlinguer. Takrat pa je bilo to vprašanje postavljeno kot samostojna izbira posameznih ravnateljstev, tokrat je zadeva krepko drugačna. Močnik je opozoril, da bi s poenotenjem ravnateljstev slovenska šola izgubila več delovnih mest (od ravnateljev do tajnikov ter pomožnega osebja), kar bi nedvomno ošibilo njen ustroj. “Ne smemo pozabiti, da so naše šole razpršene po ozemlju. Da ne govorimo o 'openskem monstrumu', kjer en didaktični ravnatelj z nizkim številom osebja upravlja do 17 šolskih poslopij”!
Močnik je jasno poudaril, da kritiko SSk ob tem problemu in podporo stranke pritožbi staršev ne gre razlagati kot preprosto nasprotovanje poenotenju šol: “Skrbi nas le, da je do tega prišlo pod prisilo zaradi varčevalnih ukrepov in da ni pristojnih nikakor skrbelo, ali bo v tej preorganizaciji kakovost šolske ponudbe še na določeni ravni. Pozabljajo tudi, da samostojnost slovenske šole jamčita zaščitni zakon in Londonski memorandum”.
Poseben problem nastaja s pokrajinsko upravo, ki je pristojen krajevni organ za šolstvo. “Pokrajina se je namreč o poenotenju takoj pozitivno izrekla, ne da bi pri tem počakala na stališče Deželne šolske komisije, ki ima sicer posvetovalno vlogo”. Po Močnikovem mnenju je problem s pokrajino gole politične narave: “Dokaz naj bo usoda, ki je doletela predlog občinskega svetnika Igorja Švaba: on je občini predlagal, naj bi didaktično ravnateljstvo na Opčinah razbremenili z ustanovitvijo novega tovrstnega ravnateljstva na Proseku, ki bi skrbelo za šole na zahodnem Krasu. Kljub temu da bi za to obstajali ustrezni pogoji in čeprav pristojna občinska odbornica Grimova ni bila načelno nasprotna, je občina naposled klonila glavo pred voljo pokrajinske uprave”. Lahko bi zapisali, da je dežela le čakala na tako pokrajinsko politiko in takoj osvojila pokrajinski šolski načrt. Po Močnikovem mnenju gre na pokrajinski ravni za hud spor med SSk in Demokratsko stranko in levico nasploh, kar se kaže še na ostalih nivojih.
Poenotenju ravnateljstev v novo organizacijsko strukturo, ki bi osnovno in srednjo šolo spojila v neko osemletko, je nasprotovala občina Dolina, ravnatelji tistih šol pa so se soglasno izrekli za združevanje: prav tako je svoje privoljenje izrekla Deželna šolska komisija, “ki nam očita protidemokratično držo”, je dodal Močnik. Po njegovem mnenju Deželna šolska komisija deluje dokaj protislovno, obenem slabo tolmači določila zaščitnega zakona.
Mačehovski odnos Italije do izobraževanja nasploh in do slovenske šole je star več let oziroma desetletij. “To je očitno na primer v pomanjkanju razpisov za ravnateljske položaje. Lani so na 12 kandidatov sprejeli le dva nova ravnatelja, čeprav so bila tri razpoložljiva mesta”! Peter Močnik je ponovno poudaril, da SSk ni načelno nasprotna preosnovanju ravnateljstev, take odločitve pa je treba obravnavati na drugačen način, ki bi po eni strani upošteval specifiko slovenskega šolskega sistema, po drugi pa bi moral temeljiti na poštenih 'protivrednostih', kot bi bila lahko na primer gradnja ustreznega šolskega centra na vzhodnem Krasu (po goriškem zgledu šolskega pola). Drugačna rešitev bi bila po mnenju Petra Močnika izdelava drugačnih kriterijev za slovensko šolstvo, o katerem naj ne bi odločali v Rimu, ampak po vzoru avtonomnosti Južne Tirolske na ravni pokrajine: “Ta naj bi razpolagala z vsoto državnega budgeta in z njim avtonomno krojila politiko slovenskega šolstva”.
Na tiskovnem srečanju je bil prisoten tudi Marko Šavron, član SSk in eden izmed podpisnikov pritožbe. Poenotenje ravnateljstev je ocenil za goli napad nad slovensko šolo: “Izgovor varčevalne politike je bil le pretveza za načrtno rušenje sistema slovenske šolske mreže”. Še kako pa boli, da je tudi med pripadniki slovenske narodne skupnosti veliko oseb, ki tako politiko italijanskih oblasti posredno in neposredno izvajajo…
IG
Slovenska skupnost / Pritožba staršev zoper poenotenje slovenskih šol
