“Gospod kmet” in praznik slovenske kulture v Devinu
“Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve; / kdor sadi drevo, al bode zred’lo veje, sam ne ve.”… in tako dalje … se sprašuje Prešeren v eni svojih gazelic. V Devinu so v torek, 11. t. m., na praznovanju dneva slovenske kulture ugotavljali, da seme ljubezni do slovenske pesmi in besede, ki ga sejejo pod streho sedeža pevskih zborov pri številnih dejavnostih z otroki, ki gredo od petja v zboru Ladjica do glasbenega pouka in poletnih lutkovnih delavnic ter mimo delovanja Devinskega mladinskega krožka in razvejanega zborovskega in prosvetnega dela, ki ga v vasi in okolici opravlja MoPZ Fantje izpod Grmade, vendar rojeva svoj sad. Prav moški zbor je pod vodstvom zborovodje Bogdana Kralja uvedel večer z Vrabčevo uglasbitvijo Zdravljice, po uvodnih mislih o pomenu “sejanja ljubezni” do slovenske kulture, pa so v znamenju ljubezni z občutkom zapeli Pod oknom Walterja Lo Nigra.
V luči znane modrosti, da je potrebno poznavanje preteklosti, če želimo razumeti sedanjost, so v Devinu obeleževanje praznika slovenske kulture uglasili na predstavitev knjige, ki jo je z naslovom Gospod kmet – vasi pod devinskimi gospodi 1848 v samozaložbi izdal Igo Legiša iz Vižovelj, ki že dolgo zbira gradivo o preteklosti vasi pod Grmado in širši okolici. Večer, na katerega je vabil tudi Jus Devin, je bil torej predvsem priložnost, da so prisotni izvedeli marsikaj zanimivega o življenju v naših vaseh pred zemljiško odvezo in po njej. Marija Brecelj, ki je vodila pogovor z Igom Legišo, je imela kar zahtevno delo, da je usmerjala in uravnavala pravi plaz podrobnosti, ki jih je navajal avtor, in to že za terezijansko in jožefinsko dobo, predvsem pa, kaj je za kraško prebivalstvo prinesla sama zemljiška odveza. Postopek je trajal več let, čeprav je avstrijska država pripravila natančen upravni aparat, da bi čim bolje izpeljali vse potrebne korake. Veliko težav je ustvarjal devinski gospod, ki ni pravočasno poskrbel, da bi pristojnim uradom predložil vso zahtevano dokumentacijo. Sploh, je ugotavljal avtor, je bilo devinsko gospostvo z upravnega vidika zelo neurejeno. V knjigi je Legiša velik poudarek dal tudi nastajanju občin in osvetlil številna področja delovanja teh osnovnih upravnih osebkov od gradnje vodnjakov in urejanja cest do vsebin občinskih razprav. S poudarkom je še povedal, da je sestavil popis posestnikov od leta 1848 po vaseh in jim v veliki večini primerov dodal tudi hišna imena, ker je tudi s tem želel dokazati, da je bilo prebivalstvo v teh kraških vaseh v celoti slovensko. Knjigo je tudi prevedel v italijanščino.
Drugi del večera pa je bil priložnost za pevski poklon skladatelju Hrabroslavu Volariču (1863–1895), ki je pred 130 leti učiteljeval v Devinu in tu tudi umrl septembra 1895. Marko Tavčar, ki je povezoval večer, je prebral nekaj odlomkov, ki jih je ob Volaričevi smrti napisal Andrej Gabršček v Primorcu, in se spomnil, da so devinski zbori ob 100-letnici Volaričeve smrti priredili razstavo in koncert Volaričevih pesmi. V torek sta zazveneli dve Volaričevi skladbi. Dekliški sekstet je ob klavirski spremljavi Lucie Lavrenčič zapel Divjo rožico na Jenkovo besedilo, moški zbor pa Razstanek na Levstikovo besedilo. Ob jesenski obletnici pa bi mogoče res kazalo, da si devinski zbori ponovno omislijo dogodek, na katerem bi na še bolj razčlenjen način predstavili bogat in zanimiv glasbeni opus tega skladatelja, ki počiva na devinskem pokopališču.
Večer se je sklenil z dodatkom, Vodopivčevo Pobratimijo, in obljubo Jenkove poezije, “da srce zvesto kakor zdaj ostalo bode vekomaj”, udeleženci večera pa so se nato še zadržali ob bolj sproščenem vzdušju, ki so ga znali ustvariti gostoljubni organizatorji.
