Goldonijev Nergač za osvežitev v poletni soparici

Niti čudovit, z drevesi in grmiči bujno obrasel park vile Coronini Cronberg na nekdanjem Cingrofu v Gorici ni mogel nuditi blažilne utehe v teh letošnjih neznosno vročih poletnih dneh, pa tudi večerih, v katerih nas kot podnevi pesti novodobna nadloga: “tigrasti” komarji. K sreči v torek, 31. julija, niso žvižgali okoli ušes gledalcev, ki so se v zelo velikem številu – verjetno bi skoraj napolnili dvorano v gledališču Verdi – udeležili predstave Sior Todero brontolon velikega beneškega komediografa, ki je rad ošvrknil gospodo svojega časa in njene napake, ki so sila podobne današnjim. Komedijo je uprizorila gledališka skupina Gruppo Teatrale per il dialetto, ki jo je pred leti z Mimmom Lo Vecchiom ustanovil v naših krajih dobro poznan igralec Gianfranco Saletta, doma iz Benetk; zadnje čase ga je “posinovila” Gorica. Saletta je igralsko pot začel l. 1963 s sodelovanjem na Rai. Nekaj let je bil član Stalnega gledališča FJK. Nato je igral v raznih italijanskih gledališčih pod režijskim vodstvom znanih režiserjev, tudi Giorgia Strehlerja. l. 1986 se je zaposlil v Contradi in tu bil deset let. Kakih 29 let je bil soustvarjalec festivala operete v Trstu, ki ga je prirejalo Verdijevo gledališče. Sedaj pa nastopa predvsem v svoji gledališki skupini Gruppo Teatrale per il dialetto. S soigralci je že uspešno postavil na oder Goldonijevi komediji La finta ammalata (l. 2009) in I Rusteghi (l. 2011). V letošnji sezoni je izbira spet padla na Goldonija, tudi zato, ker so člani skupine želeli z njo počastiti dva jubileja, in sicer 250-letnico prve uprizoritve Goldonijevega Nergača, ki je bila v gledališču San Luca v Benetkah l. 1762, in 50-letnico gledališke poti Gianfranca Salette. Za režijo je kot v prejšnjih odrskih postavitvah poskrbel sam Gianfranco Saletta in sebi dodelil vlogo protagonista Todera, ki bi rad, da bi v njegovi hiši vse potekalo pod njegovo oblastno “taktirko”, tudi sklenitev poroke mlade vnukinje. Priredbo Goldonijevega dela je podpisal igralec Giorgio Amodeo. Glasbeno kuliso, ki usklajeno spremlja vsebinski zaplet, je spisal Livio Cecchelin. Scena, ki predstavlja delček zunanjščine bogate beneške meščanske hiše in del notranjščine, pri kateri je Toderova delovna soba prikazana na malo privzdignjenem delu odra, bolj v ozadju, pa temelji na scenski zasnovi Remigia Gabellinija. Pomočnik režiserja je bil Julian Sgherla. Stilne kostume, ki sicer v malce eklektičnem slogu časovno uokvirjajo dogajanje, si je zamislila Rossella Plaino. Goriško občinstvo, ki si v tem vročem poletju, sodeč po odzivu, želi tudi gledališke svežine, je z dolgotrajnim, bučnim ploskanjem pokazalo, da mu je bila Salettova uprizoritev Goldonijeve komedije zelo všeč. Na splošno je predstava imela kar živahen tempo, čeprav ga je prekinil odmor, kateremu se v zadnjih letih gledališča zelo rada odrekajo, ker se v premoru prekinejo tiste na drobno stkane vezi s publiko, ki se med pavzo razstrese in se mora po njej spet vživeti v dogajanje. Vsa teža uprizoritve sloni seveda na glavni vlogi, ki jo je Saletta ob dolgoletni odrski izkušnji dobro obvladal, čeprav je Todera prikazal kot otročje, naivno trmastega in skopuškega nergača, ne pa kot gospodovalnega mrkega družinskega “trinoga”, ki venomer in vsakomur ponavlja, da je on gospodar v hiši. Ob njem je Giorgio Amodeo ustvaril pretirano ponižnega sina Pellegrina, popolnoma podrejenega očetovi volji. Njegova igra je bila kar precej afektirana; z bolj naravno obdelavo vloge bi dosegel veliko večjo učinkovitost v orisu tega “nebogljenega” sina. Prav tako brezbarvno jokava je bila nergačeva vnukinja Zanetta, ki jo je v nerodno cmeravo, plašno osebico odela Mairim Cheber. Ta slovenska ljubiteljska igralka, ki je obiskovala tudi gledališko šolo StudioArt, je na mavhinjskem festivalu in kasneje na odrskih deskah SSG pokazala mnogo boljši pristop do dodeljenih vlog. Očitno se Saletta kot režiser premalo ukvarja s soigralci. Med njimi mu je bila najbolj kos Eva Mauri, ki je temperamentno poosebila Toderovo snaho in Zanettino mater Marcolino. Le-ta je prepričana o svoji zmagi. Kar pristna v izoblikovanju vloge služkinje Cecilie je bila Federica Zoldan. Njenega izvoljenca Nicoletta, ki ga skuša Todero dati za moža Zanetti, je kot malce omejenega fanta prikazal Julian Sgherla. Suverena v vlogi posrednice, vdove Fortunate, je bila Liliana Decaneva. Fortunatinega bratranca Meneghetta, ki bi ga Marcolina rada imela za zeta, je upodobil Riccardo Beltrame, ki v opisu tega lika ni “štedil” z uglajenim obnašanjem in elegantnimi pokloni. Ostale vloge so odigrali Sergio Maggio, Pierluca Famularo in Michele Amodeo.
Predstavo, gostovanje katere so omogočile tržaška in goriška pokrajina, občina Gorica, Fundacija Goriške hranilnice iz Gorice in Fundacija Coronini Cronberg ter Gorizia Spettacoli, so v parku vile Coronini ponovili v sredo, 1. avgusta. V kratkem bodo gledalci lahko uživali ob Goldonijevih komedijskih virtuoznostih v amfiteatru Gradu Kromberk, v katerem je bila skupina Gruppo Teatrale per il dialetto že v gosteh.
Iva Koršič

V parku vile Coronini Cronberg

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme