Film Cankar
Na Ta veseli dan slovenske kulture, 3. decembra 2018, ob rojstnem dnevu velikana našega pesništva Franceta Prešerna, so v mali dvorani Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica predvajali celovečerni dokumentarno-igrani film z naslovom Cankar. Tako so sklenili praznovanja ob Cankarjevem letu. Scenarij zanj je, po poglobljenem študiju, spisal in film zrežiral Amir Muratović (1966), ki je študiral na Fakulteti za arhitekturo in filmsko ter televizijsko režijo na AGRFT. Sam je za RTV Slovenija ustvaril že marsikateri dokumentarni film. V tem filmu je ob sodelovanju poznavalcev Cankarjevega življenja odprl vprašanje o tem, kako se je v sto letih izoblikoval mit o največjem slovenskem pisatelju Ivanu Cankarju. V njem spoznamo tudi odnos, ki ga je Cankar imel do žensk. Dokumentarni del filma predstavlja vse pomembnejše dogodke iz pisateljevega življenja. Igrani film se začne v času, ko se je Cankar za deset let preselil na Dunaj. Tam je ustvaril večino svojih del. Bival je v dunajskem delavskem predmestju Ottakring, kjer je pri družini Löffler najel majhen kabinet. Tu je spoznal tudi razmere delavcev. Tu je tudi prijateljsko-ljubezensko vez navezal najprej s svojo gospodinjo Albino, čez nekaj let pa je oči obrnil k njeni odraščajoči hčeri Steffi. Njena bolna sestrica Malči pa mu je bila navdih za roman Hiša Marije Pomočnice. Löfflerjeve otroke je imel zelo rad. Med dunajskimi delavci je v Cankarju dozorela socialnodemokratska miselnost. Njegova besedila so prežeta z bojem zoper krivice, ki so jih prestajali delavci, in hipokrizijo meščanske družbe.
Cankarjevi razlagalci so se “v vseh obdobjih trudili, da bi zmanjšali moč njegovih političnih sporočil, zato so poudarjali predvsem dogodivščine iz njegove mladosti, ljubezen do matere in hrepenenje”. Dokumentarni del filma Cankar sloni na izvirnih rokopisih, pismih, risbah in predstavlja redke materialne sledi, ki so ostale za velikim predstavnikom moderne. V igranih prizorih pa je v okruških osvetljeno Cankarjevo zasebno življenje, kakršno je mogoče razbrati iz njegovega literarnega opusa. Lik Ivana Cankarja je res imenitno in verodostojno oživel v interpretaciji igralca Roka Viharja, člana SNG Drama Ljubljana. Poleg njega v filmu različne osebe izoblikujejo Lara Vouk, Helena Peršuh, Katarina Kresitschnig, Lucia-Maria Kresitschnig, Jaka Lah, Urška Taufer, Nina Rakovec, Luka Cimprič, Robert Prebil, Uroš Kaurin, Mitja Manček, Matej Recer, Sara Dirnbek, Patrizia Jurinčič Finžgar. Še posebno prepričljivo in čustveno poglobljeno so se v Albino Löffler, Nino Bergman in Mici Pfeiffer, vživele Helena Peršuh, Urška Taufer in Patrizia Jurinčič Finžgar, ki so se pred projekcijo z dramaturginjo SNG Nova Gorica, Ano Kržišnik Blažica, pogovorile o občutkih, ki so jih prevevali ob snemanju filma. Vse so priznale, da so spoznale Cankarja z drugega zornega kota in da je bilo snemanje prijetno tudi zaradi odličnega režiserja. Gledalce je s svojim prihodom na oder presenetil tudi igralec Rok Vihar – čudovit filmski Cankar.
Ob režiserju Amirju Muratoviću so film, ki očara s svojo preprostostjo in izbranimi kadri, soustvarili direktor fotografije Rado Likon, scenograf Andrej Stražišar, kostumografka Marta Frelih, kreatorka maske Eva Uršič (Rok Vihar je bil izredno podoben Cankarju!), montažerja Amir Muratović in Janez Bricelj, avtor glasbe Tim Žibrat, snemalec zvoka Jože Trtnik, oblikovalec zvoka Peter Gruden. Film je nastal v produkcijski hiši Cebram, koproducent je RTV Slovenija, finančno podporo je dal Slovenski filmski center.
