Aktualno

Energičen, krasen, zgodovinski nastop: “Up the Irons!”

Energičen, krasen, zgodovinski nastop: “Up the Irons!”

Piše Katja Ferletič: Trst / Iron Maiden so nastopili v sklopu turneje Legacy of the Beast

Prejšnji teden je idiličen Veliki trg v Trstu imel v gosteh orjaški oder, na katerem so se vrstili v treh večerih predstavniki različnih glasbenih zvrsti. V sredo je nastopil Steven Tyler, frontman skupine Aerosmith, v soboto David Byrne, največ ljudi pa je v Trst privabil koncert najbolj pomembne metal skupine vseh časov – Iron Maiden, ki so nastopili v torek, 17. julija. Za Iron Maiden je vsaj deset tisoč ljudi mirno in organizirano napolnilo trg ob morski obali za večerni rockersko-metalski spektakel. Ko so lani Angleži izdali videoigro Legacy of the Beast, so konec leta hkrati napovedali prvi del turneje, ki vsebuje 38 koncertov, zdaj pa so se po slabih dveh letih spet ustavili v Trstu; to je bil njihov tretji in zadnji koncert v Italiji.
Pred kralji najboljšega heavy metala so nastopile predskupine The Raven Age, v kateri igra sin basista in “šefa” Iron Maiden, Steva Harrisa, power metal band Rhapsody of Fire, s Tržačanom Alexom Staropolijem na klaviaturah in zelo dobrim vokalistom Giacomom Volijem, ter ameriška skupina Marka Tremontija s svojo zadnjo ploščo A Dying Machine. Vsi prisotni pa smo zelo nestrpno čakali na note pesmi Doctor doctor skupine Ufo, ki je uvod vsakega koncerta Iron Maiden. Končno, ob 20.57, se je slišal Churchillov govor, ki naznanja začetek pesmi Aces High. Himno letalskim herojem v drugi svetovni vojni je pospremila veličastna replika letala Spitfire, ki so ga spustili neposredno nad člane skupine, z 59-letnim pevcem Bruceom Dickinsonom na čelu. Scenografija je prikazovala vojno območje med drugo svetovno vojno, vključno s strelskimi jarki in grozljivo pobarvanim nebom. Dickinson je brezhibno nastopil že od vsega začetka: z letalsko kapo na glavi nas je, on, ki je tudi v resničnem življenju pilot, takoj presenetil s svojim izredno energičnim nastopom. Začel se je resnično čudovit show na izredno visokem teatralnem nivoju: za vsako pesem se je oder preoblekel v novo, mogočno scenografijo z orjaškimi elementi, ki so se premikali nad glasbeniki. Dickinson si je pred vsako skladbo zamenjal kostum, ki je bil v skladu s tematiko pesmi in vsakič drugačnim svetom, ki ga opevajo plošče Iron Maiden iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Iron Maiden so po začetni evforiji nadaljevali svoj show z Where Eagles Dare in z udarno 2 Minutes to Midnight iz albuma Powerslave iz leta 1984. Po več letih smo bili nato lahko spet priča srečanju med Dickinsonom in škotskim junakom Williamom Wallasom v pesmi The Clansman, ki govori o neodvisnosti Škotske in hrepenenju po svobodi. Sledila je The Trooper, med katero je Bruce mahal z britansko zastavo (kasneje jo je zamenjal z italijansko), na odru pa se mu je pridružila tudi njihova velikanska maskota Eddie, s katerim sta uprizorila dvoboj z mečema – Dickinson ga gotovo obvlada, saj je mečevanje treniral vrsto let. Prišel je čas za duhovno poglobitev s skladbami Revelations, For The Greater Good of God, ob scenskem ozadju velikanske notranjosti katedrale, The Wicker Man in Sign Of The Cross. Od 16 pesmi so zaigrali kar štiri iz albuma Piece of Mind (1983), tri iz The Number of the Beast (1982) in dve iz Poweslave (1984), med drugim tudi skladbo Flight of Icarus, ki so jo nazadnje v živo igrali leta 1986. Med to pesmijo je orjaška skulptura grškega mitološkega junaka Ikara s krili poletela nad odrom in je, tako kot junak v zgodbi, tragično končala svoj let in se počasi spustila v zakulisje, saj je Dickinson med petjem “streljal” proti njej ogenj in poskrbel za posebej atraktivne prizore. Med celotnim spektaklom ni primanjkovalo niti čudovitih luči in Dickinsovih krikov “Scream For Me, Trieste”! , s katerimi je spodbujal občinstvo in kazal, kako je še danes v čudoviti fizični formi. S svojim prepoznavnim glasom in obvladovanjem odrskega prostora je pozival svoje fane k “boju” za pristno metal glasbo. K neverjetnemu Dickinsonovemu nastopu so se pridružili tudi čudoviti, neskončni, epski “soli” kitaristov Adriana Smitha, Davea Murraya in Janicka Gersa, nato še voditelja skupine Stevea Harrisa na bas kitari in Nicka McBraina na bobnih, čigar kompozicije ostajajo še vedno ene najboljših na svetovni heavy metal sceni. Veliki ognjemeti so krasili oder tudi med hiti Fear Of The Dark, The Number Of The Beast in Iron Maiden, po katerih je sledila krajša pavza. Občinstvo je začelo skandirati “ole, ole, ole, Maiden, Maiden” in “we want more”, tako so se glasbeniki vrnili na oder za dodatek in trojček pesmi The Evil That Men Do, Hallowed Be Thy Name in Run To The Hills.
Po približno dveh urah je bilo izjemnega spektakla, prave glasbene poslastice, konec. Zaslišali smo samo še montypthonovsko Always Look on the Bright Side of Life, ki pozdravi fane Iron Maiden, tako metalce kot ostale ljudji, ki imajo radi dobro glasbo, po vsakem njihovem nastopu. Metalheads so se, energije polni in glasbeno potešeni, počasi in urejeno razkropili. Koncert velja gotovo za enega najboljših iz zadnjih let. Bil je krasen dogodek, ki ga lahko razumemo samo, če ga sami vidimo in se vanj vživimo v polnosti, z mislijo in srcem. Iron Maiden nas niso razočarali in nikoli nas ne bodo. Pokazali so vso svojo energijo in v delirij spravili okoli deset tisoč ljudi.
“Thank you, Trieste… what an amazing place to have a show! Until next time”! , tako so pozdravili svoje oboževalce na svojem profilu Facebook, mi pa lahko samo upamo, da nas bodo s svojimi nastopi navduševali še veliko let in da še “Iron Maiden’s gonna get all of us”!

26.07.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!