Enej Gala / Posledica udomačenega dvoma
Galerija je odprta v četrtek od 17.00 do 19.00 in za obiskovalce Mostovne v petek in soboto: 21.00 – 23.00. Ogled razstave izven urnika je mogoč po predhodni najavi na: tir@mostovna. com
Enej Gala, doma iz Nove Gorice, spada v generacijo mlajših umetnikov, ki svojo umetniško pot šele začenjajo. Za svoje ustvarjalno delo je bil že v času študija nagrajen s štipendijo, ki jo perspektivnim mladim umetnikom vsako leto podeljuje beneška Fundacija Bevilacqua La Masa. Poleg tega pa ima za seboj že številna sodelovanja na različnih razstavah doma in v tujini. Pred letom dni pa se je domačemu občinstvu predstavil tudi s prvo samostojno razstavo v galeriji Dimenzija napredka v Solkanu. V Galeriji Tir se predstavlja s celotnim opusom svojega ustvarjanja. Na ogled so slike, risbe in mala plastika, ki so nastale v novejšem obdobju. Ustvarjalnost Eneja Gale navdihuje sporočilnost bogate zapuščine ikonografije likovne umetnosti, ki jo sam zavestno preoblikuje in reinterpretira v kodiran sistem lastnega likovnega jezika. Pri tem ne opušča narativne moči podob, ampak jo nadgrajuje v novo, paralelno, avtorsko občuteno realnost, ki nas sili k razmisleku o nas, o odnosu, ki ga imamo do sveta, zgodovine, do naše ambivalence, prihodnosti …
Kaj točno namiguješ z besedno zvezo “Posledica udomačenega dvoma”?
Do tega stavka me je nekoč pripeljalo razmišljanje o vlogi dvoma. Manjka se dvomov v državo, politiko, neštete odločitve, ki jih vsakodnevno sprejemamo ali ne ipd. Toda prav ti dvomi so se tako udomačili, da so dejansko otopili naše senzorje za smiselnost dobrega počutja. Navada je pokopala primaren vzrok dvoma, ki je radovednost.
Ravno tako umetnost se ne more prepuščati konformizmu, ampak ustvarjati vedno nove “dvome”. Pa se vrniva k naslovu in tvojim delom. Kljub formalni in vsebinski večplastnosti svojega likovnega izraza gledalca ne pustiš popolnoma zbeganega.
Ja, ni mi poanta zbegati gledalca, raje mu skušam predlagati neke potencialne sklepe z vpeljavo realističnih detajlov, ki zreducirajo figurativnost zgolj na funkcijo sledi, po kateri lahko intuitivno pride do zgodbe, ki jo podajam, ne da bi pri tem izgubil svobodo lastne interpretacije. Motivi po navadi izvirajo iz paradoksov, ki se mi v takšni ali drugačni obliki zdijo zanimivi pri posredovanju zgodb oziroma sporočil. Tu se predvsem osredotočam na nerazumevanje vrzeli med podobo in idejo izraženega v delu.
Medtem ko se večina ustvarjalcev mlajše generacije “navdušuje” nad uporabo novih medijev, ti ostajaš zvest tradiciji.
Zanimivo, da si uporabila besedo “navdušuje”. Mislim, da je izredno težko navdušiti kogarkoli v današnji sočasni umetnosti, ki postaja vedno bolj podobna kakšni borzi. Lahko se pa eksperimentira. Samo v zadnjih 70 letih se je zgodilo toliko uporabe vsega, da sem zelo skeptičen glede vsakovrstne uporabe “novih” medijev. Mislim, da je medij le sredstvo, ki v takšni ali drugačni obliki služi sporočilu njegovega uporabnika. Slikarstvo je eden od osnovnih jezikov, kot je, denimo, pisava. Od nekod je treba začeti, to pa ne pomeni nujno kakršnekoli “zvestobe”, saj končno tudi sam počnem veliko drugih stvari, ki niso slikarstvo. Si pa vseeno upam trditi, da brez dvoma izhajajo prav iz njega.
Kaj pa tvoj likovni slog? Koliko vpliva imajo pretekla umetnostna gibanja nate?
Umetniki so se v avantgardah prvič zavestno uprli golemu opisu realnosti oz. nekakšnih dogmatičnih idealov. Žalostno se mi zdi le to, da se na neki kolektivni ravni zavest o razvoju umetnosti pri povprečnem človeku tam paradoksno konča. Seveda so name vsekakor vplivali vsakovrstni umetniki. Bistvo vsakega sloga je končno osebna reinterpretacija vplivov skozi čas, v katerem živiš, z informacijami, ki so ti na voljo. Nadrealisti so zaobsegli vso realnost; zavedno in nezavedno, tako da je težko ubežati njihovemu vplivu. Karkoli je lahko Nadrealizem. Še konceptualna umetnost, ki stoji kot temelj nasprotja vizualne umetnosti in promovira izčiščenosti ideje, brez motil, je konec koncev lahko tolmačena skozi prosto asociiranje med predmetom, ki ga vidiš, in idejo, ki jo predstavlja. A misliš, da ni vse to nastalo le po naključju? Sam nisem nikoli načrtoval, kaj vse bo vplivalo name, da se bom razvil, v kar sem se razvil.
Za konec pa še vloga umetnosti v času recesije. Kakšna je vloga (funkcija) umetnosti v naši družbi in kakšna bi bila idealna?
Najbolj me moti to, da se nekaj, kar bi moralo predstavljati zbližanje s primarnim zadovoljstvom, ki naj bi širilo zavest, osvobajalo in produktivno vplivalo na človekov vsakdan, izrablja za dokazovanje ekskluzivnosti posameznikovega ega oziroma njegovega statusa v družbi. Mislim, da se je umetnost razvrednotila v trenutku, ko je postala naložba. Boli me, ko opažam, kako se lahko inovativnost idej in vrednot zreducira na potrošniški produkt v vitrini. Kako končno umetniki živijo na račun istih idej, proti katerim so se tako strastno borili od avantgard do včeraj.
Mojca Valič
(foto David Verlič)
Od 13. marca do 5. aprila je v Galeriji Tir na Mostovni v Solkanu na ogled razstava akademskega slikarja Eneja Gale z izzivalnim naslovom Posledica udomačenega dvoma.
