“Drevesa ne sadiš zase, ampak za svoje sinove in vnuke”
Slovensko prosvetno društvo Mačkolje podarja vsem vaščanom sadiko češnje z željo in upanjem, da bo njena posaditev obnovila in utrdila čut pripadnosti temu kraju in njegovemu naravnemu okolju. Njeni cvetovi naj polepšajo še veliko pomladi, posebno mladim rodovom, ki se bodo v bodoče sladkali z njenimi sadeži in ob tem podoživljali zgodbe naših nonotov …
To prisrčno sporočilo visi na vseh 100 sadikah češnjevih dreves, ki so jih člani SPD Mačkolje darovali sovaščanom in vaščanom Križpota na lepi prireditvi, ki je bila v prostorih krajevne srenjske hiše v soboto, 5. marca. Gre za ponoven dokaz društvenega prizadevanja, da bi v današnjem svetu ohranili vez z vsestransko tradicijo tamkajšnjega prostora. Je torej podvig kulturne in hkrati kmetijske (ter naravovarstvene) narave, ki ob pokroviteljstvu dolinske občine in sodelovanju Društva slovenskih čebelarjev iz Trsta finančno sloni na društvu samem.
Srenjska hiša je bila tako natrpana do zadnjega kotička, ko so otroci Otroške pevske skupine “z Ul'ce” pod vodstvom Brede Sosič Tul razveselili občinstvo s pevsko dobrodošlico. Uraden pozdrav na dogodku Mačkolje – Vas češenj je izrekel predsednik krajevnega prosvetnega društva Matej Tul, ki je poudaril osrednji daljnovidni namen načrta: “Drevesa ne sadiš zase, ampak za svoje sinove in vnuke”. Po nastopu župana Sandyja Kluna je tajnik SPD Mačkolje Niko Tul podrobneje razčlenil dve vsebinski smernici te pobude. Njegov pogled je bil najprej usmerjen v preteklost.
“Naše društvo ima za seboj skoraj 65-letno prehojeno pot, njegova formalna ustanovitev sega v mesec maj leta 1952. Takrat so po ‘paštnih’ v okolici vasi zorele najlepše češnje, ki so jih – v tistih povojnih letih obnove in pomanjkanja – naše none nosile na glavi, v košarah oz. ‘plenjerjih’, v mesto in jih tam prodajale. Deset let pozneje, junija 1962, so v Mačkoljah priredili prvi Praznik češenj, na katerem so poleg pevsko-glasbenega programa in pristnega druženja obiskovalcem ponujali tudi češnje”. Ta sadež je bil v tistih letih prepoznaven in zelo cenjen krajevni proizvod, ki je v naslednjih desetletjih žal šel skoraj v pozabo. “Češnjeva drevesa, zasajena med oljkami in trtami, so sicer še vedno cvetela in obrodila, a za spremenjene družbene in gospodarske razmere naše in okoliških vasi ta sadež ni bil več zanimiv. Ta povezanost našega društva s češnjami nam je bila za vzgib in spodbudo pri udejanjanju zamisli, s katero bi ponovno ovrednotili to sadno drevo in vse, kar je z njim povezano”, je obrazložil tajnik, nato je razčlenil še krajinski vidik načrta.
“Cvetoča češnjeva drevesa v pomladnem času ustvarjajo eno od značilnih in razpoznavnih podob naše vasi. Točneje bi bilo: ‘so ustvarjala’, saj so v teh prvih letih tretjega tisočletja lastniki opustili obdelavo številnih kmetijskih površin”. Razloge za tako stanje je Tul našel v staranju prebivalstva, v vse večjem nezanimanju za kmetijske dopolnilne dejavnosti in celo v razprodaji zemljišč. Počasi, a neizprosno, se izgublja čut pripadnosti nekemu skupnemu prostoru in čut vzajemne skrbi za njegovo okolje. S tem načrtom želijo Mačkoljani narediti dejanski korak v smeri nekega novega razvoja. “Izročitev sadike češnje vsaki družini v Mačkoljah in na Križpotu je na prvi pogled le simbolno dejanje. Če pa bi se uresničila naša želja, da bi bile prav vse zasajene, bi to pomenilo sto novih dreves, ki bodo že letos cvetela in v naslednjih letih tudi rodila. To je poroštvo in bogastvo za prihodnje rodove, za naše sinove in hčere. Zasaditev dreves nasploh, in sadnih še posebej, predstavlja dolgoročno skrb za naravno okolje, ekološko dejanje, ki seže dlje od zakonov, zaščitenih območij in uradnih ‘naravovarstvenih’ organizacij”, je dejal in povabil starejše in mlajše sovaščane ter nove prebivalce, naj skrbno gojijo to dragoceno drevo.
Ob koncu prireditve je stopil pred občinstvo tudi predsednik Društva slovenskih čebelarjev, domačin Danijel Novak in jasno obrazložil razloge, zaradi katerih so domači čebelarji pristopili k mačkoljanskemu prazniku. Dejal je, da so čebele jasen kazalec uravnovešenosti naravnega in biotskega sistema. Spregovoril je o procesu opraševanja: to je način, da se cvet oplodi in da se nato rodi seme, ki naknadno daje sadove. “Če bi danes čebel ne imeli, bi drevesa obrodila le 20% sadežev. Prav zato je vloga čebel v prehrambeni verigi neizmerno pomembna. Novak je postregel z dvema zgovornima podatkoma. V Evropski uniji je za 240 milijard evrov hrane proizvedenih na podlagi dejavnosti čebel, “prav tako je vsaka tretja žlica hrane, ki jo zaužijemo, sad dela čebel”, je poudaril. Prav zato gre čebele čuvati, in to tudi z opuščanjem fitofarmacevtskih pripomočkov, “ki te žuželke uničujejo, posledično izjalovijo tudi sadno moč naših dreves”.
Ko se bomo zato v prihodnje odpravili na tradicionalni Praznik češenj, bodo ti slastni sadeži imeli povsem drugačen okus in prizvok: govorili nam bodo po mačkoljansko!
IG
