Dodekalogija, odslikava dogodkov iz preteklosti Goriške; pogovor z režiserjem Tomijem Janežičem

V večnamenskem prostoru Xcentra v Novi Gorici je bilo v petek, 10. januarja 2025, v sklopu GO! 2025, srečanje z režiserjem Tomijem Janežičem (1972), po rodu iz Šempetra pri Gorici. Veliko svojega ustvarjalnega zagona, v svojevrstnem slogu, je sicer namenil gledališčem izven domovine. Zdaj pa, ob skorajšnjem začetku prireditev v sklopu GO! 2025, ko se Nova Gorica in Gorica pripravljata na ta veliki dogodek biti skupaj prestolnica Evropske kulture, se je vrnil pod domači krov, da bi še sam kaj prispeval k zgodbi zgodovinske poti teh prepišnih krajev, polnih lepih, a žal tudi krutih spominov.

Pogovor z režiserjem Tomijem Janežičem, ki se je po srednji šoli v Novi Gorici vpisal na ljubljansko AGRFT in začel svojo ustvarjalno pot z uprizoritvijo drame Equus Petra Shafferja na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega l. 1996, nato pa deloval predvsem v tujini in se l. 2018 vrnil na Slovensko z režijo predstave še ni naslova, ki je požela cel kup nagrad na 54. Festivalu Borštnikovo srečanje l. 2019 (tudi veliko nagrado za najboljšo uprizoritev), je bil nekakšen spremljevalni dogodek ob premieri 1972, prvega dela Dodekalogije 1972-1983. Celotni “gledališki omnibus” vsebuje dvanajst avtorskih projektov Tomija Janežiča in drugih umetnic in umetnikov iz različnih držav, ki se bodo uprizarjali skozi vse za obe Gorici praznično leto.

Dodekalogija se sicer rojeva že dve leti v različnih krajih, Novi Gorici, Ljubljani, Novem Sadu, Temišvaru, Ivano Frankivsku in v sklopu ustvarjalnega centra Krušče. Predstave se bodo zvrstile enkrat na mesec na raznih prizoriščih, tudi v prikolici za le enega gledalca, a tudi na stadionu kot velik spektakel za množično občinstvo.

Zanimiv pogovor z režiserjem, obenem tudi dramaturgom in pedagogom Janežičem, “mojstrom ustvarjanja razpoloženja, in to z neverjetno lahkoto” (tako o njem Zerda Zsofia ob premieri predstave 1978 v Temišvaru l. 2023, na Goriškem bo premiera letos), sta vodila umetniški vodja SNG Nova Gorica Marko Bratuš in Ana Perne s Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI) namesto obolelega Primoža Jesenka. Pogovor z Janežičem se je razvijal najprej okrog knjige Kot bi bil tukaj začasno – V dialogu s Tomijem Janežičem. Zbirko intervjujev je izdal Slovenski gledališki inštitut (Dokumenti, Letnik 60, št. 105) v  Ljubljani l. 2023. Spremno besedo je v njej napisal Primož Jesenko in poudaril, da je tovrstna knjiga “med gledališkimi publikacijami redek pojav”. A “Založniški imperativ zanjo se je sprožil ob režiserskem diskurzu Tomija Janežiča, ob uprizoritveni poetiki, ki je določila zadnjo četrtino gledališkega stoletja v tem delu Evrope”.

To je zbirka 25 intervjujev, ki so jih z Janežičem imele različne osebnosti iz gledališkega sveta. Začne se z intervjujem iz l. 2002, objavljenim na Reki na Hrvaškem. Za tem se zvrsti 13 intervjujev iz srbskega, hrvaškega prostora, devet iz slovenskega in dva iz krajev izven nekdanjega jugoslovanskega ozemlja. Iz pogovorov se izrisujejo “razvoj in premene v gledališko estetskem interesu, ki ga ključno formira Janežičeva režiserska dejavnost na odrih zunaj Slovenije. Intervjuji pokažejo še nekaj: tako kot Janežičev odrski diskurz ne izreka enoznačnosti, se tudi njegove trditve skozi čas nadgrajujejo in poglabljajo, vrača se k istim tema(tika)m in hkrati odpira nove”. Izbor pogovorov je sicer le okrušek številnih objav o Janežiču v medijih, kar kaže na njegovo močno umetniško silo in izvirno izrazno poetiko. “Še zlasti sodelovanje z nelinearno dramsko pisavo Simone Semenić in z mojstrom odrskega prostora Brankom Hojnikom odpelje čut za preklapljanje med atmosferami, asociacijami, tihimi motivacijami in namigi naprej” (Primož Jesenko). Značilno za njegove uprizoritve je tudi to, da ne tičijo v določenih kalupih, ampak v njih ni meja.

Naslov knjige izvira iz odgovora na eno izmed vprašanj, obenem pa povedno nakazuje začasnost, ki je tako značilna za gledališko ustvarjanje. Publikacija vsebuje veliko fotografij, ki niso “zgolj ilustrativne, pač pa kot vizualni vtisi od faktografskega mestoma pravzaprav bežijo”. V knjigi so navedeni še različni seznami, ki kar vabijo k nadaljnjemu raziskovanju bogatega in samosvojega Janežičevega opusa. Fotografije so iz njegovih predstav, seveda tudi iz tistih, ki si jih v Sloveniji niso mogli ogledati, ker so se porodile v tujini.

Predstavitev knjige je bila tudi nekak predokus Dodekalogije 1972-1983, ki bo na sporedu v tem letu kot del programa prireditev Evropske prestolnice kulture. S temi svojevrstnimi predstavami Janežič želi pripovedovati zgodbo o tem našem goriškem stičišču različnih kultur med letoma 1972-1983 in življenjskih usod. V tem obdobju se je Nova Gorica razraščala, a na obzorju se je za tedanjo državo Jugoslavijo že nakazovala družbeno politična sprememba. Tej je bil Janežič kot otrok tudi sam priča, zato se veseli, da bo lahko tudi on del zgodbe EPK, ker je to nekaj posebnega, ker mesto utripa drugače in možne so stvari, ki v drugačnih okoliščinah bi ne bile. Predstave Dodekalogije 1972-1983 pod njegovo režijo so zamišljene tako, da gledalec izbere za ogled lahko samo nekatere, saj niso odvisne druga od druge. Če pa si jih ogleda vse, se iz njih izlušči globlje prepletanje zgodb. Prav gotovo bodo predstave prinesle nova spoznanja o tem prostoru in ljudeh v njem ter razkrile Janežičev gledališki pristop k izbranim temam.