Dileme sedanjega in prihodnjega časa
Težko je reči, kam bo šel razvoj Evropske zveze, v katero je vključen tudi naš srednjeevropski prostor. Vsekakor ne bo razvoja z vrednostno osnovo, kot jo živimo v današnjem času. To se ne kaže le v onesnaženju okolja, ampak tudi v nemoči evropskih institucij pri vzpostavljanju skupne poti, pomanjkanju življenja, napetostih, ki se odpirajo na vseh straneh. Začel se je ustavljati razvoj skupnega življenja v Evropi, ki je temeljil v glavnem na gospodarstvu, denarju in zunanjih koristih. Države so pridno črpale iz skupnih skladov, odpravile so carine, poenostavile pretok blaga in delovne sile, za premislek o skupnih vrednotah in pogledu naprej pa ni volje in interesa. Izstop Anglije je dal dovolj jasno znamenje, da, ko ni več dovolj velikih gospodarskih koristi, ni več razlogov, da smo skupaj, zato se pač izstopi. Taka in podobna dogajanja, ki bodo še sledila, postavljajo pod vprašaj smer prihodnosti, kam se bo usmerila Evropska zveza v naslednjih letih in desetletjih. Sedanji čas ne kaže velikega upanja. Prihajajoče generacije ne prinašajo mnogih idej za življenje, ravno nasprotno, v njihovih očeh je veliko črnogledosti, mehkužnosti, malo volje do življenja in resničnega razvoja. Potrošništvo še vedno priteguje množice in žanje svoje sadove, njegovi stranski učinki ustvarjajo nekakšno splošno nekrozo. Soočamo se z individualizmom, umikanjem v privatno sfero, v zavesti ljudi je veliko napihnjene praznine, osamljenosti in bega v nestvarni svet. Zato prihajajo pod vprašaj sami temelji življenja: otroci, družina, narod, vera, smisel. Gospodarstvo in znanost se še razvijata, taka državna sociala pa je na dolgi rok veliko vprašanje.
Edini praktični odgovor na zaton te civilizacije v Evropi so priseljenci, zlasti muslimani. Naseljujejo se po mestih in na podeželju, ponekod so stisnjeni v gete, zato se mladi ne vključijo v družbo in težko pridejo do zaposlitev. Sicer pa evropski socialni sistem tudi tem omogoča vsaj neke osnovne možnosti za preživetje. Framazonska levica tiho podpira ta način reševanja evropske natalitete, drugi molčijo. Zapostavljene so življenjske teme: družina, odločanje za otroke, odnos med moškim in žensko. Kot slepci smo, ki ne vidimo, kje so ključni problemi našega sobivanja, staranja, otrok in volje do življenja.
Toda povsod v Evropi ne mislijo le skozi očala potrošništva in moralne razpuščenosti. Na mnogih krajih se porajajo gibanja za življenje in moralni preporod, k temu jih spodbujajo zlasti izkušnje iz Amerike in drugih krajev sveta. Mladi odpirajo oči pred zlaganim in izpraznjenim življenjem, ki ga ponujajo mediji in aktualna politika. Vendar njihovi klici ostajajo šibki in zelo motijo nemirni mir prevladujočega mišljenja. Drugačno smer so ubrali v deželah vzhodne Evrope, kjer so sprejeli odločitve, ki so bližje življenju, družini, upanju in odprtosti v prihodnost. Verjetno ni najboljša rešitev, da nekatere države zapirajo meje pred begunci in priseljenci, toda tudi mešanje, ki se dogaja v srednji in Zahodni Evropi, prinaša že zdaj mnoge težave, ki bodo še naraščale. Države Srednje in Vzhodne Evrope, ki so še pred kratkim trpele zaradi ruskega komunizma in teptanja človeškega dostojanstva, so začele postavljati solidno gospodarstvo in razvoj na mnogih področjih. Predvsem so zamenjale temeljno miselnost moralno razpuščenega razsvetljenstva in se odločile za določene skupne vrednote, razvijanje življenja, medsebojne solidarnosti, odgovornosti in miru. Pri tem ne manjka liberalističnih in anarhističnih upornikov, toda življenje gre naprej in se želi nasloniti na trdne vrednote ter odprtost v prihodnost. Zahodna Evropa z zahajajočo liberalno kulturo ne pozna več upanja in se utaplja v potrošništvu in drogah ter vedno večjem nasilju, Vzhodna Evropa odkriva svoje krščanske korenine in vidi v njih moč, ki jo bo dala istovetnost in jo vodila v prihodnost. Zahodni liberalni svet gleda na te odločitve s prezirom in jim očita zastarelost, toda ta del Evrope je obrnjen naprej in se zaveda pomena svojega zgodovinskega poslanstva. Posebno vlogo ima Rusija, ki je preživela komunistično polomijo in po takih prevratih vidi svojo samobitnost v krščanskih vrednotah. V Fatimi je pred sto leti Marija napovedala, da se bo Rusija spreobrnila.
Drugi vatikanski koncil je katoliško Cerkev odprl svetu in sodobnemu času. Poudaril je pomen osebne odločitve za vero, ovrednotil pomen vesti, vernike je povabil k premišljevanju Svetega pisma in predstavil Cerkev kot občestvo. Vedno bolj se zdi, da je bil to koncil prehoda, ki je z evangeljskim duhom ovrednotil tiste vidike krščanskega življenja, ki so bili zanemarjeni zaradi odmika od protestantov v tridentinskem obdobju. Razmere so se spremenile in dogajanje kliče po novem koncilu, ki bo bolj jasno začrtal podobo Cerkve in krščanskega življenja v času. Ločitev, ki je nastala s francosko revolucijo in je porezala duhovne korenine v družbi ter oddaljila ljudi od Boga, ne more trajati v nedogled. Individualizem, razne oblike droge, zasvojenosti, odklopov, razbitih družin, onesnaženega okolja so kot ruševina, na kateri ni mogoče graditi prihodnosti.
Nekateri predstavniki cerkvenega vodstva še vedno vztrajajo v nekakšni oddaljenosti od ljudi in problemov sveta, ostajajo zvezani z vodstvenimi strukturami družbe in mislijo, da bodo tako lažje izpolnili svoje poslanstvo. Zaradi zaprtosti cerkvenih skupnosti, ki ne odsevajo odrešenja in poguma vere, se mladi težko znajdejo v Cerkvi, prav tako tudi družine. V času industrializacije je zaradi premajhne občutljivosti vodstva Cerkve liberalna in brezbožna levica prevzela skrb za uboge. V današnjem času je levica na oblasti in je ne zanimajo ubogi ali pa zgolj predstavljajo volilno bazo z državno socialo, ki jo izkorišča ta politična in ideološka smer.
Kljub temu ubogi vseh vrst še glasneje kričijo iz različnih krajev in razmer. Papež Frančišek, ki prihaja iz Južne Amerike, razume njihove bolečine in vlogo odrešenja, ki bi jo morala prinesti Cerkev. Toda njegove misli in pristopi še vedno ostajajo daleč od zavesti evropskih kristjanov in skupnosti. Neredki duhovniki in škofje se sprašujejo, kaj sploh hoče ta papež, in želijo, da bi jih pustil pri miru. Težko je začeti znova, pustiti družbeno varnost in privilegije, iti med ljudi in jim z življenjem pokazati evangelij ter Kristusa. V veliko spodbudo temu nagovoru so razodetja, ki prihajajo od Lurda, Fatime do Medžugorja in kličejo k spreobrnjenju milijone ljudi.
Drugi obrat je v približevanju duhovni in teološki misli pravoslavne Cerkve. Te skupnosti so sicer obtežene z mnogimi problemi, vendar so ohranile stoletno trdnost izročila, ki smo jo katoličani izgubili s prilagajanjem različni praksi, rimskemu pravu in Aristotelovi filozofiji. Pastoralna praksa katoliške Cerkve ponovno odkriva mistične razsežnosti krščanske liturgije in življenja, zaveda se, da se je oddaljila od narave in tradicije, da mora posvetiti večjo skrb družini in življenjskemu prostoru.
Težko je napovedati, kam bo odrinila slovenska družba v prihodnosti. Ker smo Slovenci v svojem jedru Marijansko ljudstvo, verjamem, da bomo šli naprej in doživeli duhovni preporod. Kam se bo obrnil razvoj čez petnajst let, ko se bodo umaknili ljudje, ki so zakrivili 40-letno blodenje po puščavi? Kako bomo plačali napake, ki smo jih zakrivili v času tega prehoda? Kdaj bo stopil pred ljudstvo novi Jozue in zakričal: Jaz in moja družina bomo ostali zvesti Gospodu? Zvestoba Gospodu pomeni odprtost za življenje, sprejemanje družine in njenega temeljnega poslanstva v družbi, redno molitev in kulturo nedelje, medsebojno pomoč in skrb za okolje. Tako bodo stopile v ospredje pozitivne sile v narodu, trezen odnos do gospodarstva in kritičnost do tako imenovanih ‘naprednih idej’. Kar je veljalo za napredno, postaja zastarelo in se v mnogih primerih razkriva kot škodljivo, proti življenjsko. Napredek je tam, kjer je življenje, pozornost do vsakega človeka, vzgojeni otroci, povezane generacije, skupna skrb do okolja.
Primož Krečič
Piše: dr. Primož Krečič / Se majejo temelji življenja?
