Delati od doma!

Opčine, sv. Marko 2024

Cenjeni bralci, prijatelji in dobrotniki, ki nas že kar več kot tri desetletja povezuje Novi glas.

V zadnjem članku v Novem glasu sem v vam poznanem današnjem načinu izražanja povedal, da delam od doma. Seveda nisem navedel razlogov, ki jih ni veliko, so tudi osebni in vezani na vest. Današnji svet je poln miselnih in interesnih konfrontacij, ki jih poznamo, in se žal večkrat končajo z vojnami in trpljenjem nedožnih. Tudi znotraj cerkvenih ustanov se dogodijo stvari, ki jih dojemamo v luči vere in zato sprejemanja. Sam ostajam lojalem poklicu, ki me je peljal med Afričane pred 38 leti. Majhen izsek dela ob ekvatorju pri velikih afriških jezerih sem lansko jesen predstavil Pod lipami.

Dobrotniki Vipavske doline so se strnili okrog “njihovega projekta” – nove cerkve Don Boska na severu Ugande (vsi načrti in sredstva gradnje pripadajo dobrotnikom in inžinirjem od Vipave do Šempetra!) in so sledili izdelavi notranje opreme objekta (doprinos slovenskih umetnikov) – montažne in v Evropi izdelane ter posredovane v kontejnerskem prevozu na gradbišče. Preostalo bo izdelano z lokalnimi izvajalci, ker zmorejo. Pridobljen je čas in kvaliteta izdelkov. Ni ravno “vse dobro” za Afričane, ki jim misijonarji posredujemo poleg kateheze in verskega znanja tudi lep liturgični čut in tako tkemo skupaj z njimi njihovo zgodovino. Moji domačini Acholi na severu Ugande ob Nilu niso na začetku pokristjanjevanja poznali niti imena za Boga v bibličnem pomenu. Mnogo “zakajev” je bilo tudi v meni, ko sem leta 2010 po 24 letih bantujskega okolja moral preklopiti na nilotsko okolje in zamenjati “hard disc” v moji glavi.

Tale moj zapis je predsem zahvala vsem, ki so zadnjega pol leta pridno ustvarjali in načrtovali ter prispevali dodatna sredstva za lepe umetnine, ki bodo v teh dneh v kontejnerju potovale v Ugando. Naj omenim, da gre za veliko oltarno podobo, tabernaklja, križev pot in ozvočenje. V pošiljki je vsa električna napeljava s svetili, vse okovje za vrata in strelovod. Če bi ne bilo donatorjev, bi kljub carinskim olajšavam, ki jih ima prevoznik Africa Mission, ne zmogli kriti stroškov prevoza, ker plačamo 600 evrov na kubični meter, in tu jih je sedem. Tu še potrebujemo pomoč. Ko od blizu sledim organizaciji tega dela, sem večkrat presenečen, kako dobrota enih odpira srca in darežljivost drugih. Včasih kar čudežni posegi Previdnosti. Na vprašanje:“Gospod, kdo bo pa vse to montiral tam dol ob Nilu?” hudomušno odgovorim: “Kamor je šel bik, naj gre še štrik!” in ekipa mojstrov v januarski zimi 2025 se že oblikuje. Dober material potrebuje dobre mojstre. Prvi mojstri iz Pivke so to pokazali. Nekaj tega ponosa je v nas. In spet zaupam. Tisti, ki je to delo zasnoval in skrbno pripravljal ter navdihnil misli in srca dobrih ljudi, ga bo tudi dokončal. Začelo se je s pogumom Ignacija Knobleharja, sv. Danijel Comboni je nadaljeval. Don Boskovi salezijanci puščamo svoj doprinos zadnjih 15 let z dvema novima misijonoma: Atede ter z duhovno in vzgojno oskrbo beguncev iz južnega Sudan v Palabeku. Naša dolina je gradnjo tega svetišča sprejela kot zahvalo “vzgojitelju mladih”, ki pušča sledove svetosti na Slovenskem in posebej na Vipavskem in Goriškem. Prvi slovenski salezijanec – duhovnik je Goričan iz Komna na Krasu g. Alojzij Valentin Kovačič. Pri salezijancih na Goriškem se je med vojnama in še prej šolalo mnogo fantov, poznejših učiteljev in duhovnikov. Gospod Serafin Pelicon in Ernest Saksida izstopata. Vloga konvikta sv. Alojzija v Ulici Don Bosco je zaznamovala življenje na Goriškem in še v notranjost monarhije.

S hvaležnostjo,

Danilo Lisjak, na delovnem dopustu iz Ugande