Danilo Lisjak: veliki misijonar, čigar srce je bilo za Afriko

Med pogrebom papeža Frančiška nas je doletela žalostna vest, da je dan prej, 25. aprila 2025, v prometni nesreči v bližini misijonske postojanke Gulu v Ugandi, kjer je nazadnje deloval, umrl veliki in goreči misijonar Danilo Lisjak. Bil je neutruden garač, ki se ni izogibal dela ob naravnih katastrofah in vojnah, pionir, ki je odpiral nove misijonske postojanke. Do zadnjega se je razdajal za tiste, med katere je bil poslan. 

Kot so na portalu donbosko.si zapisali njegovi redovni bratje salezijanci, se je Lisjak rodil 4. avgusta 1951 v Saksidu v župniji Dornberk. Prve redovne zaobljube v salezijanski družbi je izpovedal 19. novembra 1972, večne zaobljube pa 14. avgusta 1978. Duhovniško posvečenje je prejel 28. junija 1981 v Logu pri Vipavi. Od leta 1986 je deloval kot misijonar. S hvaležnostjo se ga spominjajo tudi v Misijonskem središču Slovenije, saj je salezijanec več kot 35 let deloval v štirih deželah Afrike ob ekvatorju in doživljal težke trenutke gverilske in prave vojne v Ruandi ter izbruh vulkana v Gomi tik za ruandsko mejo. Posredoval je v reševanju ljudi in posebej otrok (1600 v Ruandi in 300 na begu pred lavo vulkana v Kongu) in ob vseh ‘selitvah’ premagoval jezikovne ovire.

V Sloveniji, pa tudi v zamejstvu, je ves čas stalo za njegovim delom veliko dobrotnikov. Misijonski urad Slovenije je Danilu rad pomagal v Burundiju, Ruandi, Kongu in nazadnje na severu Ugande. Skupaj so uresničili veliko načrtov. Nazadnje sta Danilo Lisjak in sobrat Gianni Uboldi v novem misijonu v kraju Atede v nadškofiji Gulu v Ugandi zastavila in uresničila klasično obliko katoliškega misijona (župnija z 20 podružnicami, osnovna in srednja šola Don Boska in zdravstveni center s porodnišnico) in k sodelovanju privabila še redovno skupnost sester iz Južne Koreje. Ob državljanski vojni v sosednjem Južnem Sudanu se je skupnost spet odprla za pomoč beguncem.

Leta 2021 je Danilo s pomočjo dobrotnikov iz Slovenije začel zidati novo cerkev, veliko svetišče Don Boska. V preteklem letu se je razveselil bogate pošiljke novih umetniških del iz Slovenije za okrasitev in opremo cerkve. To cerkev je Lisjak smatral kot krono svojega misijonskega dela v Ugandi, so še zapisali v Misijonskem uradu. Tekoče je govoril deset jezikov, med njimi tudi nekaj afriških, z območij, kjer je deloval. Bil je človek trdne vere, velik molilec in tudi mislec, ki je svoje poglede rad delil v osebnih pogovorih in preko svojih člankov, med drugim tudi v Misijonskih obzorjih.

Kot je prejšnji teden lepo zapisal njegov sobrat Lazar Arasu iz salezijanske skupnosti v kraju Atede, je bil “oče Danilo”, kot so ga ljubeče klicali, “preizkušan in drzen misijonar”, vihrav kot sv. Peter v evangelijih. “Bil je nagel, hiter v dejanjih, hiter v odločitvah in hiter v gibanju. Ljudje, ki so prišli v stik z njim, četudi le za kratek trenutek, so zlahka prepoznali njegovo impulzivno naravo, za katero se je skrival veliki salezijanec, rokodelec in praktični misijonar. Bil je poln sanj; večino jih je uresničil v praksi.” Bil je človek “s številnimi veščinami, ki so zelo potrebne na oddaljenih misijonskih postajah Afrike. Stavbe, ki jih je gradil, tako majhne kot ogromne, so bile zgrajene s srcem in rokami.”

V torek, 29. aprila, so se od njega z jutranjo mašo poslovili salezijanci in ljudje v mestu Gulu v Ugandi. Salezijanski inšpektor Peter Končan je sporočil, da so se po pogovoru s sorodniki, sobrati in ljudmi, ki o mu bili blizu, odločili, da ga pospremijo k zadnjemu počitku v Sloveniji.

Lisjak je bil zelo navezan na rodno Vipavsko in Goriško, bil je naš dolgoletni prijatelj in zvest sodelavec, saj je rad pisal tudi za naš tednik. Ko je le bil v naših krajih, nas je redno obiskoval, nam pripovedoval o vsem, kar je delal med svojimi ljudmi na črnem kontinentu, o pustolovščinah, stiskah in težavah, pa tudi o zadoščenjih, o tisočglavih množicah ljudi in otrok, ki so znali s preprosto dušo vedno praznično slaviti Gospoda. Ko je govoril o svojih misijonih, so mu žarele oči. Bil je človek občutljivega in velikodušnega srca. V Afriki je našel polnost življenja, sebe samega, svoje poslanstvo. Sredi svojih ljudi v misijonih je našel Kristusa, ki mu je želel – prek zadnjih – služiti z vsem srcem, do zadnjega trenutka. Tam ga je Gospod življenja tudi poklical k sebi.

Dragi Danilo, še naprej bdi nad ljudmi svojega misijona in prosi Tistega, ki te je tja poslal, naj pošlje mlade delavne in srčne misijonarje, ki bodo nadaljevali tvoje delo. In, prosim, ne pozabi na nas!