“Danes sta poleg politike, ki si želi podrediti pravno odločanje, glavna nasprotnika prava korupcija in politična korektnost”

Intervju z akademikom dr. Janezom Kranjcem

Ime profesorja Janeza Kranjca je globoko usidrano v nevronsko mrežo skoraj vsakega pravnika v Sloveniji. Desetletja je bil na pravnih fakultetah v Ljubljani in Mariboru nosilec rimskega prava, osrednjega predmeta prvega letnika. Na ta način je bil nekakšen strahospoštovani Haron, ki pa je čez reko v drugi letnik prevažal žive, ne mrtve. Tiste preživele iz prvega letnika, ki so od sebe dali dovolj veliko žrtev intenzivnega učenja in so torej imeli, po kranjsko rečeno, “zicleder”. Pri svojem pedagoškem delu je bil zelo dosleden in je to pričakoval tudi od drugih, zato ne preseneča, da je v pisani množici brucev (le matricole) bil deležen tako občudovanja in odobravanja kot tudi hudih kritik. Akademik in zaslužni profesor Kranjc, častni doktor dveh tujih univerz in poliglot z razvejano mednarodno mrežo, velja za starosto in moralno avtoriteto med pravniki v Sloveniji, čeprav ga razprave v množičnih medijih ne privlačijo. Vsekakor je izjemen sogovornik, ki se ne pusti speljati s svoje misli in vedno preseneča, tudi z iskrivim humorjem. Moj prvi intenzivni spomin nanj seže v jesen sredi devetdesetih let, na eno prvih predavanj rimskega prava. V začetku oktobra je bilo še toplo, zato so bila okna nabito polne predavalnice odprta na stežaj, na Peternelovo ulico, ki so jo takrat ravno prekopavali zaradi nove kanalizacije. Naenkrat je neki delavec na tem gradbišču, tik pod okni, kdo bi vedel, zakaj, poskušal nekaj zapeti, kar se je v predavalnico slišalo vse prej kot imenitno. Bruci smo se v tišini začeli muzati in spogledovati, ne vedoč, malce v strahu, kako naj se odzovemo. Pa je našo dilemo profesor Kranjc hitro rešil rekoč: “Veste, temu se reče več volje kot posluha.” Predavalnica bi se od krohota skoraj razpočila …

Gospod profesor, zakaj ste izbrali ravno pravo za svojo poklicno pot? Zagotovo so vam bila odprta tudi številna druga vrata.

Po maturi sem se, kot verjetno večina maturantov, počutil kot na Olimpu, od koder gredo poti na vse strani sveta. Vedel sem le, da nisem za študij medicine, naprej pa mi ni bilo jasno, kaj bi počel. Oče, ki je bil odličen pravnik, mi je svetoval, naj se vpišem na pravo, ki nudi zelo široko izobrazbo. Če mi ne bo všeč, je dejal, lahko grem potem drugam. Za razliko od mojega brata, ki je tudi začel na pravu, potem pa presedlal na fiziko, sem jaz ostal. Bilo mi je všeč in rečem lahko, da mi ni žal.

Kako se je spremenil študij od vaših časov do danes? In seveda, kako bi vi, na podlagi osebnih izkušenj, primerjali slovenski študij prava s tistim na Sapienzi, v germanskih deželah ali pri Anglosasih v Združenem kraljestvu ali v ZDA?

Naj povem, da že več let v študijskem procesu sodelujem le v zelo omejenem obsegu. Kljub temu lahko trdim, da se sistem študija od mojih študijskih časov v bistvenih potezah ni spremenil. Spremenil pa se je način podajanja in sprejemanja. Predvsem se skuša danes vse vizualizirati. Zato mora predavanje spremljati prezentacija na PowerPointu ali v kakšnem drugem programu. Čeprav je to lahko dobrodošlo in koristno, ko gre za prikaz podatkov ali zakonskih besedil, je to nepotrebno pri razlagi splošnih konceptov in abstraktnih pojmov, saj zmanjšuje prizadevanje za abstraktno in celovito razmišljanje. Na način študija vpliva tudi dejstvo, da je mogoče vsak trenutek katerikoli predpis pogledati na računalniku ali mobilnem telefonu. To olajšuje možnost, da bi se težišče prizadevanj premaknilo v celovito in poglobljeno razlago predpisov. Koliko to uspeva, je odvisno od učiteljev in študentov. Tudi sicer je na voljo veliko novih orodij. Kako in v kolikšni meri jih bo kdo uporabil, seveda zavisi od posameznika in okoliščin, v katerih dela.

O študijih prava v tujini bi težko sodil, saj je mogoče kompetentno govoriti le o tistem študijskem sistemu, kjer smo dejansko študirali. Vrh tega se študij razlikuje od univerze do univerze. Na splošno bi lahko rekli, da je študij prava v Združenih državah in Veliki Britaniji bolj praktično usmerjen v obravnavo pomembnih sodnih odločb in manj v teorijo. Italijanski sistem je dokaj podoben našemu. Isto velja za avstrijski sistem, s katerim imamo skupen velik del akademske preteklosti. Posebnost nemškega sistema je v tem, da je težišče na obeh velikih pravosodnih izpitih. Študentje se nanju praviloma pripravljajo zunaj fakultete na posebnih repetitorijih.

Vsak od sistemov ima svoje dobre in slabe strani. S tem v zvezi lahko le ponovim staro pravilo, da noben sistem ni tako dober, da bi iz nenadarjenega in lenega študenta naredil odličnega strokovnjaka, oziroma tako slab, da bi uničil marljivega in nadarjenega študenta. Sodobna krilatica, da ni slabih študentov in da lahko dober profesor vsakega nauči, seveda ne drži.

Po mojem mnenju je veliko škode v zadnjem času povzročila t. i. bolonjska reforma. Na mnogih fakultetah je prišlo do semestralizacije predmetov, ki sili v kampanjsko učenje. Posebej slabo je to na začetku študija, ko začetniki še iščejo, kako študirati. Pogosto je semester mimo, še preden se znajdejo. Po mojem mnenju je zgrešena tudi nenaravna delitev pravnega študija na dva dela. Zaradi tega se na mnogih fakultetah znova uvaja enotni pravni študij. Tudi to, da je doktorski študij načelno del rednega študija, spodbuja nižanje kakovosti in inflacijo doktoratov.

Se pridružujete stališčem, da je študij prava pri nas zadnje desetletje, dve razvodenel, da prihajajo iz tega sistema izobraževanja čedalje manj profilirani, performantni in kritično misleči mladi pravniki? Mimogrede, da iz mladih ne bo nič, je skrbelo že mnoge stare mislece, najbolj menda Platona …

Bojim se, da gre pri takih stališčih za posploševanje in pretiravanje. Upam si trditi, da so med diplomanti naših pravnih fakultet številni odlično izobraženi in razmišljujoči pravniki. Vsi pa poznamo Gaussovo krivuljo, ki nesporno drži tudi v tem primeru. Naivno je pričakovati, da bodo vsi nadpovprečni, ker je to nelogično. Je pa verjetno res, da je v današnjem času preveč informacij in premalo časa za njihovo obdelavo in predelavo. Zato hitimo in ostajamo na površju. Za pravnika obstaja še dodaten problem. Pravnik dela z zakoni, ki pa so tako nomotehnično kot vsebinsko vse slabši in jih je težko smiselno razlagati ter še teže razlago posameznega predpisa uskladiti z razlago drugih predpisov in splošnih pravnih načel.

To, da so mladi slabši od nas, je po mojem mnenju nesmisel. Je pa seveda res, da jim je v mnogih pogledih veliko teže, kot je bilo nam. Če samo pomislimo na številna motila, ki jih odvračajo od razmišljanja, na neprestano hitenje, birokratske ovire, slabe izglede za zaposlitev ipd. Po drugi strani imajo danes bistveno boljše pogoje za študij, kot smo jih imeli mi (npr. boni za prehrano, možnost mednarodnih izmenjav, dostopnost študijskega gradiva ipd.).

Po mojem bi se morali starejši sprijazniti s tem, da imajo mlajše generacije glede mnogih stvari drugačen pogled, ki ni nujno slabši od njihovega, in predvsem, da (prazno) zgražanje nikomur ne koristi.

Preberi celotni pogovor v zadnji tiskani izdaji (klikni in preberi).