“Da bi se nikdar več ne ponovilo”

Srečanje pod lipami / Pesniška zbirka o Javorci in njeno sporočilo miru

Javorca je edinstven kulturni spomenik in simbol poziva k spravi. Cerkev Svetega Duha v Javorci blizu Zatolmina, posvečena padlim avstro-ogrskim vojakom v soški fronti (1915–1917), je bila kot najlepši spomenik velike vojne na ozemlju Slovenije leta 1999 razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, leta 2007 se je uvrstila na seznam posebno pomembne zgodovinske in kulturne dediščine Evrope ter leta 2017 prejela znak evropske dediščine.

Žlahtno in morda premalo poznano sporočilo tega kraja so na Srečanje pod lipami v četrtek, 20. julija, prinesli štirje gostje. Matej Kavčič, ki je povezoval večer, je povedal, da je na željo Občine Tolmin, ki skupaj s Tolminskim muzejem in Zavodom za turizem upravlja “baziliko miru” v Javorci, nastala publikacija. Želeli so narediti korak naprej, pomen Javorce tudi vpesniti. Damjana Fortunat Černilogar, pod vodstvom katere se je Tolminski muzej v dobrih dveh desetletjih razvil v pomembno kulturno središče Posočja, je o spominski cerkvi Sv. Duha povedala veliko zanimivih podatkov, med drugim to, da je med raziskovanjem prišla v stik z Jutto Geyling, vnukinjo snovalca, dunajskega umetnika Remigiusa Geylinga, in tako tudi do izvirnega gradiva in zanimivih zgodb. Že leta 1915, ko je na soškem bojišču padlo največ fantov, so si avstro-ogrski vojaki želeli postaviti trajen pomnik padlim soborcem. Vojaki sami so začeli zbirati sredstva, veliko je bilo prostovoljnega dela, objekt je bil zgrajen v vojnem – in izjemno kratkem – času. Izkazali so se številni obrtniki, med njimi rezbar Anton Perathoner iz Tirolske. Cerkev so prenovili leta 1934, nato v letih 1980-82, leta 1998 je doživela potres, večja prenova je zato bila še v letih 2004-05.

Tolminski muzej se z občino in turistično organizacijo trudi, da bi še naprej in na različne načine posredovali sporočilo miru, strpnosti in solidarnosti, je dejala nekdanja direktorica Tolminskega muzeja. Tudi zato je v lanskem letu začela zoreti misel, da bi sporočilu Javorce posvetili tudi pesniško zbirko. Kot je povedal Kavčič, so izbrali Leona Oblaka, ki sicer “ni profesionalni pesnik, ampak univerzitetni profesor”, med drugim ploden pisec besedil za zabavno glasbo. Pred knjigo o Javorci je objavil že druge štiri – zlasti na krščanske teme – in se izkazal zlasti z mojstrskimi soneti: pisal je o pasijonu na Mengorah, o sto svetnikih, o sedmih glavnih grehih in pesnitev o Jezusu Kristusu. “Odločitev, koga izbrati, da sporočilo Javorce vpesni na najvišji možni pesniški način, ni bila težka,” je dejal Kavčič. Oblak je o svoji peti pesniški zbirki dejal, da je bila prva pisana po naročilu, in vendar “iz duše”. Je “T’minc”, ki pa že 30 let živi in deluje v Ljubljani, je pa na rodne kraje zelo vezan. Tudi Javorco že od mladih nog doživlja čustveno: v 2.565 imenih, vžganih v lesene tablice v svetišču, je videl obraze in zgodbe mladih, ki so padli. “Verzi so kar leteli na papir …” Njegove poezije ohranjajo klasično pesniško obliko, “ni to sodobna poezija brez rim in ritma”, “zato se tudi lepo berejo”. Cerkev in kulturni spomenik je hkrati “spomin in opomin”, da se grozote, ki so se zgodile, nikdar več ne ponovile. Mir namreč “ni nekaj samoumevnega, zanj si je potrebno boriti vsak dan, vse življenje.” Oblak je posebno počaščen, ker so trije mojstri knjigo prevedli in prepesnili še v nemščino, italijanščino in angleščino, pa tudi za spremni misli, ki sta ju prispevali Damjana Fortunat Černilogar in Jernej Šček. Slednji je poudaril, da Posočje in Gorico veže neko naravno sorodstvo: prav je, “da utemeljujemo naravno, spontano pretočnost dobrih ljudi in dobrih misli v tem prostoru, ki se vijuga od Vršiča do morja”. Okrog Javorce se je dogajalo “nekaj tragično velikega, ta velikost pa še ni izpela, ravno nasprotno”. Pot miru od Alp do Jadrana je “privilegirano vstopno mesto ne samo v spoznavanje tega zgodovinskega poglavja, ampak v dojemanje vsega, kar sledi.” Velika vojna je namreč bilo prelomišče, od katerega je bila potem odvisna usoda 20. stoletja. Velik privilegij je živeti v prostoru, kjer je – sicer za ceno nepopisnega trpljenja – “velika zgodovina udarila v naša življenja, v naš spomin in ga trajno zaznamovala”. Ta kraj pove več kot tisoč besed, “čaka na prava ušesa nekoga, ki njegovemu sporočilu – truplom, mrtvim, mučenikom, junakom, krvnikom – zna prisluhniti.” Obisk krajev spomina je vrhunec spoznavnega procesa. “To, da hodimo po truplih, je velika dolžnost in odgovornost predvsem tistih, ki se ukvarjamo z mladimi”.

Predsednica KCLB Franka Žgavec, ki je v imenu organizatorjev uvedla večer s pozdravom, ga je sklenila z vabilom na obisk Javorce v soboto, 29. septembra letos.