Čudovit odrski poklon literarni mojstrovini v koprodukciji Drame SNG Maribor in Cankarjevega doma Ljubljana
Gledališke uprizoritve po romanesknih predlogah so kljub razširjenosti in priljubljenosti vedno nekoliko tvegane. Časovne preskoke, mnoštvo likov in njihov razvoj je kljub vsem tehničnim pripomočkom, ki so danes na voljo režiserjem in scenografom, vendarle precej težje prenesti na odrske deske kot denimo na filmsko platno.
Koprodukcijska uprizoritev Drame SNG Maribor ter Cankarjevega doma Ljubljana, ki je nastala po monumentalnem romanu Draga Jančarja In ljubezen tudi, se vseh omenjenih pasti zaveda. Kot piše v gledališkem listu, “za izhodišče jemlje Jančarjevo kompleksno mrežo intimnih človeških usod in pogledov na turbulenten del zgodovine”. Tak pristop zahteva izjemno premišljeno režijsko in dramaturško roko: po ogledu ljubljanske premiere, ki je v Cankarjevem domu potekala prav na predvečer kulturnega praznika, 7. februarja, lahko zatrdimo, da je mlademu režiserju Luki Marcenu in dramaturginji Tatjani Doma, ki sta obenem avtorja dramatizacije, podvig uspel.
Verzi iz znane pesmi Lorda Byrona: “toda meč svoj tok izje/in razum duha utrudi/in utrudi se srce/in ljubezen tudi”, ki so Jančarja (v prevodu Janeza Menarta) navdihnili že pri naslovu, dobro povzemajo osrednjo temo romana, ki pred nami naslika Maribor v zadnjem obdobju druge svetovne vojne ter času takoj po njej. V ospredju je ljubezenska zgodba med Sonjo Belak in Valentinom Gorjanom, ki jo vojne okoliščine neusmiljeno pretrgajo. Omenjeni vlogi sta bili v predstavi zaupani izvrstnima Gaji Filač in Žanu Koprivniku. V vlogi nacističnega policista Ludwiga Mischkolniga, ki ga bolj od zunanjih preganjajo notranji demoni, blesti prvak mariborske Drame Vladimir Vlaškalić. Mateja Pucko, ki učinkovito upodobi osamljeno bolničarko Katico, dopolnjuje četverico glavnih likov. Vsi preostali člani igralskega ansambla nastopijo v več manjših vlogah, pri čemer je Julija Klavžar edina, ki je zlasti po zaslugi lasulj v vsaki novi vlogi skoraj neprepoznavna; ostale preobrazbe likov pa bi bilo morda smiselno bolje nakazati z večjimi spremembami videza igralcev.
Kljub tej manjši nerodnosti pa razumevanje zgodbe za gledalca ni otežkočeno. Sosledje prizorov je premišljeno in učinkovito, tudi občasni preskoki v času so jasni in tekoči. Menjavanje zornih kotov in vživljanje v kompleksnost likov uspeva zlasti s pomočjo neposrednih citatov iz Jančarjevega romana, ponekod preobraženih v dialog, drugod pa v obliki notranjega monologa posameznega lika. Poleg univerzalnega sporočila o vojni kot absolutnem zlu roman vsekakor ponuja tudi zelo napeto zgodbo, ki se dramski priredbi dobro podaja: igralcem domala ves čas uspeva ohranjati napetost, pri grajenju vzdušja pa so jim gotovo v pomoč tudi raznoliki glasbeni vložki skladatelja Mitje Vrhovnika Smrekarja, ki so neprecenljiva dodana vrednost predstavi.
Da je gledališka ekipa ciljala na karseda zvest prenos duha Jančarjevega dela na oder, namiguje že dejstvo, da predstava traja kar tri ure in pol (vključno z dvema odmoroma). To je scenografinji Sari Slivnik (z asistentko Katarino Prislan) omogočilo zasnovo treh dokaj različnih prizorišč: v prvem delu je scenografija najbolj skopa, učinkovito jo dopolnjujejo videoprojekcije Urbana Zorka. V drugem delu oder prekrije sivo odpadlo listje (ali pepel?), ki dobro ponazarja prehod iz mariborskega mestnega okolja v hribe, kjer se skrivajo partizani, ter obenem dodaja metaforično razsežnost, saj oder spominja na pogorišče. V tretjem delu pa se na sceni pojavi realistični prerez Katičine hiše. Kostumi Ane Janc so uprizoritvenemu konceptu primerno zelo realistični. Zanimiv je pristop, ki so ga ustvarjalci izbrali za prikazovanje številnih nasilnih prizorov, v katerih izvajalci nasilja svoje žrtve oblivajo z vedri krvavo rdečega barvila, da so v nadaljevanju prizora videti kot ranjenci.
Uprizoritev In ljubezen tudi je torej zvest prenos literarne mojstrovine v gledališko formo. Predstava kljub neobičajni dolžini – ki bi se jo z nekaj dramaturškimi rezi sicer dalo še nekoliko skrčiti, ne da bi vsebina zato trpela – gledalcev ne dolgočasi, Jančarjeva tragična zgodba o navadnih ljudeh v primežu vojnih grozot pa jih ne more pustiti ravnodušnih.
