“Človek ne more živeti samo od fizičnega in materialnega”

POGOVOR – Urška Petaros

Urško Petaros smo intervjuvali že pred kakšnim letom, ko je kot študentka magistrskega študija kulturologije ( modul religijske študije) na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani opravila Erasmus prakso v znanem romarskem mestu Santiago de Compostela v Španiji. Tam je delala v turistični agenciji in pobliže spoznala ta poseben kraj ter nenazadnje spoznala in srečala več romarjev. To je bil tudi povod za nastanek magistrskega dela z naslovom Sekularizacija in postsekularizacija na primeru romanja Santiago de Compostela, s katerim je pred kratkim magistrirala.

Kaj te je spodbudilo, da si poglobila to temo?

Leta 2020 sem preživela šest mesecev na praksi v okviru Erasmus izmenjav v romarskem kraju Santiago de Compostela. Študirala sem kulturologijo, modul religijske študije. V bistvu smo se precej ukvarjali s sociologijo religije, ne religijo v smislu teologije, ampak v laičnem smislu, kako se ta vidi v svetu in kako gledamo nanjo z družbenega vidika. Ko sem šla v Santiago, sem neposredno živela s caminom, saj se tam praktično živi od te romarske poti in v sozvočju z njo in njenim ozračjem. Prav zaradi tega se mi je zdela zanimiva tema za raziskovanje. Že ko sem bila tam, so me zanimali razlogi, ki privedejo do tega, da se posamezniki odpravijo na to romarsko pot. To je v bistvu glavna tema moje naloge.. Raziskovala sem, ali gredo ljudje tja kot turisti, ker je to poznana kulturna pot oz. ker so zanimivi in lepi kraji, ali hojo dojemajo kot športno dejavnost, kar kaže na sekularizacijo, ali pa jih pritegneta vera oz. duhovnost, kar kaže na postsekularizacijo.

Kako je osnovana študija oz. magistrsko delo?

Razdelila sem ga na teoretični in praktični del. Slednji je razdeljen še v dva sklopa. V enem sem analizirala podatke, ki jih zbira urad za romarje v Santiagu de Compostela. Vsi, ki pridejo tja in zaprosijo za potrdilo, da so opravili pot (prehoditi je treba vsaj zadnjih 100 km), pustijo tudi svoje podatke in odgovorijo na nekaj krajših vprašanj: od kod so, katerega spola, navedejo starost, zakaj so se odločili za camino ipd. Jaz sem v glavnem analizirala podatke, zakaj so se odločili za to romanje in izkušnjo. V uradu razdelijo odgovore na religijske, nereligijske in druge razloge. Iz teh podatkov izhaja, da še vedno večina ljudi v Santiago de Compostela hodi iz religijskih in drugih razlogov. Do velike spremembe pa je prišlo po obdobju pandemije. Pred letom 2020 se je približno 10 % posameznikov odločilo za pot iz nereligijskih razlogov, od leta 2022 dalje pa 20 %. Velik skok torej, ki bi ga bilo zanimivo spremljati in razložiti, če se bo trend nadaljeval. Danes ostaja odstotek približno pri 20. Intervjuvala sem tudi nekaj romarjev, ki so šli na pot, in jih prosila, da mi povedo nekaj osebnih izkušenj, zaradi česar bi bila razlaga pojmov sekularizacija in postsekularizacija bolj jasna. Čisto slučajno sem med temi osmimi naletela na vse tri tipologije romarjev, tiste, ki so se na pot odpravili iz religijskih, nereligijskih in tudi drugih razlogov. Zanimivo je bilo poslušati različne pristope. Tradicionalni romar je namreč šel iz religijskih razlogov, ob poti je molil, se ustavil v cerkvah in pri maši ter opisal duhovni trenutek, ki ga je občutil ob prehojeni poti. Med temi, ki so doživljali nekaj globljega, so bili tudi tisti, ki ne verjamejo v Cerkev kot institucijo, ampak so prepričani, da je nekaj nad nami, in so predvsem med hojo v naravi doživeli nekaj močno čustvenega in duhovnega. Nereligijski pohodniki pa so opisali predvsem lepoto krajev, srečanja z drugimi pohodniki, a nič duhovnega, zgolj opis športne oz. rekreativno-turistične dejavnosti.

Misliš, da so med pohodniki tudi taki, ki se odpravijo na pot nereligiozno razpoloženi in nato med potjo doživijo kakšne globlje občutke?

Tega si ne bi upala trditi, ker med pohodniki, ki sem jih intervjuvala za magistrsko delo, in tistimi, ki sem jih spoznala leta 2020, tega nisem zaznala. Ena pohodnica mi je sicer priznala, da je med Jakobovo potjo občutila neko posebno energijo, ki je ni nikdar prej občutila. Je pa prav poudarjala besedo energija in ni uporabljala besede duhovnost. Mislim pa, da se to vsekakor dogaja. Med viri, ki sem jih prebirala za pripravo magistrske naloge, je bil opisan primer kuharja, ki je kot razlog navedel spoznavanje kulinarike in navad krajev. Ko je sklenil camino, pa je spoznal, da so bili razlogi dosti bolj močni.

Kaj pa ti? Si prehodila del romarske poti?

Ne še, a je v načrtu. Takrat nisem imela časa, da bi se posvetila temu, ker sem bila preobremenjena s prakso, in tudi ob koncu tega obdobja nisem imela več časa, da bi še ostala v tistih krajih.

Temu bi dodala, da je mogoče bolje, da camina nisem še prehodila, ker sem na objektiven način sprejemala to, kar so mi povedali drugi, in posledično pripravila magistrsko nalogo, ne da bi name vplivala osebna izkušnja, ki bi jo doživela, če bi se podala na pot.

Zakaj pa tebe privlači ta pot?

Predvsem zato, ker sem v Santiagu preživela pet krasnih mesecev in bi zato znova rada obiskala ta kraj. Res mi je bilo zanimivo tudi poslušati različna pričevanja romarjev o tej poti, zato sem radovedna, kako bi jo sama doživljala.

Si ob pripravi magistrske naloge razmišljala tudi širše o sekularizaciji in postsekularizaciji v naši družbi?

Mislim, da je Santiago de Compostela lep primer, na katerem se lahko opazujejo značilnosti postsekularizacije. To mesto in romarska pot sta globoko zakoreninjena v katoliški tradiciji, vendar sta v postsekularnem kontekstu pridobila širši pomen, ki presega zgolj religiozni vidik. Na družbo si tako in tako pozoren v vsakdanjem življenju in so taki premiki vidni, zato sem pričakovala, da bo to opazno tudi v primeru camina. Ljudje se oddaljujejo od institucionalizirane religije, ampak sem prepričana, da večina ljudi v nekaj verjame, v Boga oz. v nekaj večjega, duhovnega, nadnaravnega. Mislim, da je to v naravi človeka, pomaga prebroditi težke trenutke v življenju. Smo namreč duhovna bitja. S sekularizacijo se je govorilo, da bo religija izginila, to pa se ne dogaja. Ljudje se vračajo k religiji in duhovnosti, mogoče v drugačnih oblikah, ker se svet hitro spreminja, toda človek ne more živeti samo od fizičnega in materialnega.