“Cerkev mora živeti na prepihu!”
Gospoda Karla Bolčino, škofovega vikarja za slovenske vernike v goriški nadškofiji, smo vprašali, kakšno je vzdušje dober teden dni pred uvedbo novih pastoralnih enot in drugih sprememb znotraj krajevne Cerkve.
“Že v času nadškofa De Antonija smo govorili o pastoralnih enotah, da jih bo treba uvesti. Zato niso novost. V zadnjih letih smo v škofiji dobro vedeli, da bo do tega prišlo. Toda občutek imam, da vsi oz. velika večina ljudi nojevsko tišči glavo v pesek; mislili so, da se to ne bo zgodilo, da bo čudež omogočil, da bomo v škofiji spet imeli dvesto duhovnikov… Tisti, ki so mislili, da to ne bo potrebno, in so sedaj postavljeni pred dejstva, so v tem trenutku zbegani. Ostali, ki so se na to pripravljali in so na ta korak pripravljali tudi skupnosti, ne samo, da niso zbegani, temveč so celo veseli, ker so se zavedali že prej, ob sodelovanju med raznimi župnijami, da v skupnosti je moč. Majhne župnije danes same ne morejo več preživeti. V majhni župniji namreč ni potrebnih pastoralnih, duhovnih in materialnih elementov, da bi lahko živeli dobro krščansko življenje. Sicer pa je prvi vzrok združevanja župnij pravzaprav pomanjkanje vernikov in ne duhovnikov. Obhajati mašo, pri kateri je 15 ljudi, ali mašo, ki se je udeležil 150 ljudi, je pa vendarle razlika”.
So torej verniki spremembam bolj nenaklonjeni?
Vzdušje v škofiji je danes delno naklonjeno, delno nenaklonjeno. Nenaklonjenost izvira iz tega, da nekateri niso hoteli sprejeti dejstev. Je pa tudi morda res, da bi mi kot škofija lahko bili bolj pozorni do župnij, ki bodo sedaj povezane, da bi se bolje pripravile. Govorim sicer o italijanskih župnijah; za naše ni problem, ker smo mi to že doživeli pred leti. Mi smo že določili neke pastoralne enote in v prihodnosti bo morda še kakšna sprememba. Slovenskih župnij trenutno ne tikamo.
Kaj pa za vas pomeni še nova zadolžitev, funkcija župnijskega upravitelja pri sv. Roku v Nabrežini?
Jaz sem “župnik moderator” v pastoralni enoti (PE) Soča-Vipava; v tej enoti je tudi msgr. Renato Podbersič, na pomoč prihaja g. Mirko Butkovič. Tako da je naša PE še kar urejena. S tega vidika zame ne bo problem hoditi v Nabrežino, ker pri nas so ljudje vajeni biti brez duhovnika, živeti v pričakovanju duhovnika. Če ga ni, opravijo pač sami svojo vlogo. Priznati moram tudi to: mnogo nalog, ki so laiške, smo v preteklosti prevzeli duhovniki, ker nas je bilo dovolj in smo to lahko delali, pa tudi zato, ker smo hoteli imeti monopol… Dejstvo, da nas je vedno manj, nas je prisililo k temu, da priznamo, da laiki imajo svojo posebnost, istovetnost in vlogo v Cerkvi. Ta ni privilegij ali nagrada, temveč jim pripada po dostojanstvu krsta. V naši PE smo, tudi zaradi krčenja števila duhovnikov, to vedno upoštevali. Pri nas laiki delajo vse to, kar jim pripada; duhovniki se najprej posvečamo zakramentom in poučevanju, ostalo prepuščamo laikom.
Kako gledate na prihodnost krajevne Cerkve?
Pastoralne enote danes niso dokončne. Če se bo število duhovnikov in vernikov še krčilo, jih bo treba seveda še preurediti… Cerkev sicer stalno živi na prepihu. Mora živeti na prepihu! Če se Cerkev “usede”, ni več Cerkev. Duh je tam, kjer je prepih!
DD
Pogovor: g. Karel Bolčina, škofov vikar za slovenske vernike v goriški nadškofijiPreberi tudi
Kristjani in družba
Kristjani in družba
