Če smo odprti za Boga, bomo sposobni preživljati krize
Gorica / Duhovna obnova ob 50-letnici Slovenskega pastoralnega središča
H komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš. To ključno vprašanje za vsakega vernika – toliko bolj v postnem času – je bilo naslov duhovne obnove, ki jo je Slovensko pastoralno središče v Gorici pripravilo ob svoji 50-letnici.
Dne 11. marca so se verniki zbrali v Močnikovem domu ob cerkvi sv. Ivana, kjer jim je dr. Stanko Gerjolj – upokojeni profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, zakonski in družinski terapevt – spregovoril o odprtosti, zaupanju, živih odnosih in dotikih, ki so nujni za preživetje v kriznih trenutkih, pa tudi o postajah križevega pota, ki so tudi naše postaje.
“Iskanje ti-ja se vleče skozi vso človeško zgodovino,” je dejal gost. Začelo se je s stvarjenjem. Da se iščemo in stopamo v odnose, ni dobro, če smo preveč samozadostni in če se zapiramo vase. V Stari zavezi preživi, kdor ne obupa. “V krizi se vedno obrne na Boga.” Vase zaprt človek se – “kot kamen” – ne more pogovarjati, zato rabi nekoga, ki se ga zna dotakniti tako, da lahko spregovori. Tak je bil Mojzes, ki “je znal človeka v stiski tako nagovoriti, se dotakniti, da lahko priteče voda. Tak dotik rabimo, če želimo predelovati krize.” V takih trenutkih se vprašamo, h komu lahko grem, kdo mi je tako blizu, da mu lahko zaupam. Če skrbimo za odnose, ko nam gre dobro, bomo imeli koga tudi v krizi. “Vsak od nas je lahko kamen, pa tudi poklican, da bi bil Mojzes.” V življenju nam pogosto ne gre tako, kot si želimo. “Lahko obupamo, lahko pa se obrnemo na Boga in bomo že našli odgovor, potešitev, tudi zagon za naprej.”
Človek ima dve možganski polovici: “Z levo razmišljamo, ko potegnemo ven denarnico, ko gledamo na vsakdanje preživetje”. Z desno občudujemo naravo in sanjavo gledamo na življenje. Bog je pri stvarjenju Eve Adama uspaval, odklopil od leve polovice in priklopil bolj na desno. S tem mu je dal vedeti, da so odnosi, ki osrečujejo, pomembnejši od preživljanja. “Rabimo nekaj ‘neumnosti’, da tvegamo, da smo odprti za odnose.” Z odvzemom rebra je naša notranjost izpostavljena, “ta ranljivost pa je potrebna, da hrepenimo po odnosih”. Ko stopimo v odnos, “je to novo polje za srečo in nesrečo, vero in dvom, jezo in odpuščanje, greh in krepost”. Ko človek v Stari zavezi išče varnost, zakolje žival in žrtev daruje Bogu. V Novi zavezi je Bog sam umrl, da bi bil človek srečen.
Med apostoli so bili tudi taki, “ki bi bilo bolje, da bi jih ne bilo”, kot Juda, dvomljivec Tomaž, Peter, ki je Jezusa zatajil, itd. Antropološko gledano je teh 12 obrazov prisotnih tudi v dinamikah naše notranjosti. “Če smo odprti za Boga, bomo sposobni preživljati krize.” Kdo je bil sposoben preživeti vesoljni potop? Kdor je bil dovolj blizu in odprt, ne nujno najmočnejši, ampak tisti, ki je bil sposoben odnosov.
V drugem delu duhovne obnove je dr. Gerjolj spregovoril še o križu, odprtem geometrijskem znamenju, ki se razteza v štiri smeri. “Ko želimo koga objeti, napravimo križ.” Križ je “naša življenjska pot, na kateri se vsakdo preizkuša z bolečino”. V meditaciji o križevem potu je g. Stanko med drugim poudaril, da je pomembno neko stanje sprejeti, da bi lahko našli rešitev; da sprejeti križ pomeni odločitev; da je križ najtežji, ko smo sami. Ko sprejmemo križ, ni poti nazaj: začnejo se padci, zapuščenost, nemoč, obup, pa tudi pogum. S padci postaja Jezus Kristus solidaren z nami, eden od nas, a Njega noben padec ne ustavi. “Če ne pademo, v sebi ne najdemo tega, kar nam pomaga vstati.” In vendar: “Kako velik je lahko človek tudi v največji stiski!”
