Bridek pogled v bojne jarke ob glasbi, besedi in sliki
Uvod v niz dogodkov projekta KRAS@event@Carso, za katerega je zamisel dal Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel in h kateremu so pristopile še druge slovenske in italijanske ustanove ter so mu pokroviteljstvo dale občine Sovodnje ob Soči, Zagraj, Doberdob in Devin- Nabrežina, je bil lep, pretresljiv večer v cerkvi sv. Martina v Martinščini na goriškem Krasu. Pred tem pa je bilo na sedežu vaške krajevne skupnosti odprtje fotografske razstave Arhitektura Krasa, pri kateri sodelujejo Marino Černic, Karlo Ferletič, Joško Prinčič in Viljem Zavadlav. Fotografije so iz časovnega loka od 70. let prejšnjega stoleja do današnjih dni in prikazujejo arhitektonske značilnosti kraških vasi. Potujoča razstava se bo v naslednjih mesecih selila v Doberdob, Devin in Sovodnje.
V Martinščini in okolici tega kraškega predela je vse polno ostalin, ki spominjajo in opominjajo na krute boje iz prve svetovne vojne, ki je terjala na tisoče človeških žrtev. Prav v spomin na te uboge vojake, ki so žrtvovali mlada življenja na teh (takrat) golih, odljudnih kamnitih tleh, na katerih še groba za padle vojake ni bilo mogoče skopati, je bil uglašen večer Odmevi vojne: zvoki in glasovi iz bojnih jarkov (Echi di guerra: suoni e voci dalle trincee) po zamisli glasbenice Tatiane Donis, ki poučuje harfo na SCGV E. Komel v Gorici in na Glasbeni matici v Trstu, od l. 2007 sodeluje z Orkestrom CEI in je tudi ustanoviteljica in umetniški vodja ansambla keltskih harf Girotondo d’Arpe. Donisova je na harfo, to čudovito glasbilo, ki se s svojim otožnim, milozvenečim zvokom enkratno spaja s spominom na življenja, ki so ugasnila v bojnih jarkih med vojnimi grozotami, je izvajala izbor skladb harfista Marcela Tournierja (1879-1951) – Berceuse, Preludij št. 1., 2., – pa tudi Paula Wittgensteina (1887-1961), ki mu je vojna odvzela roko; prav zaradi tega je napisal priredbe znanih skladb za pohabljene glasbenike. Izpod njenih prstov je tako s strun harfe zazvenela priredba za levo roko L. van Beethovna – Adagio iz sonate št. 3 op. 2. Ob koncu pa je v duu z violinistom Eliom Vigolom izvedla skladbo Schindler’s list theme Johna Williamsa (1932). Vmes sta se s harfe otožno zaslišali slovenski ljudski pesmi Nocoj pa, oh, nocoj, v kateri se mladi fant poslavlja od svojega ljubljenega dekleta, ker odhaja k vojakom in se bosta videla šele “čez dolgih sedem let”, in Oj, Doberdob, ki se nanaša na to kraško vas, ki je tragično postala “slovenskih fantov grob”. Ob poslušanju glasbe, zveneče kot molitev v spomin na uboge vojake, ki so v vojnih dneh trpeli po našem Krasu, so video projekcije slik iz groznih vojnih dni z vso trpkostjo popeljale poslušalce v tiste krute čase. Trpljenje, ki so ga morali prestajati navadni vojaki in njihovi nadrejeni v tem hudem vojnem času, se je izrisovalo tudi iz pretresljivih odlomkov dnevniških zapisov oficirjev in vojakov oz. iz del slovenskega pisatelja Prežihovega Voranca (roman Doberdob) in Andreja Čeboklija (1893-1923, Dnevnik). Slovenska besedila je interpretirala dramska igralka in pisateljica Nataša Konc Lorenzutti, italijanska pa igralec Enrico Cavallero.
Iz trpkih misli na krvave vojne čase je poslušalce “predramila” ob napovedi konca vojne veselje prinašajoča italijanska ljudska pesem La campana di San Giusto (1915), ko se je s harfinih strun, kot se pojavi mavrica po nevihti, razlilo čustvo radosti.
Večer v cerkvi sv. Martina, ki ga je z dvojezičnim pozdravom uvedla ravnateljica SCGV E. Komel Alessandra Schettino, je izzvenel kot zelo topel spomin na vse tiste uboge fante, ki so svoja mlada življenja žrtvovali v strelnih jarkih v prvi svetovni moriji, predhodnici drugega vojnega klanja. Le-to se žal v zgodovini kar naprej ponavlja v raznih vojnih žariščih po svetu. Žal latinski rek Historia magistra vitae – Zgodovina učiteljica življenja – v tem primeru ne pride v poštev.
IK
