Boj proti krščanstvu se je nadaljeval tudi desetletja po letu 1961
Če pogledamo ta boj na Goriškem v luči arhivskih dokumentov, bomo videli, da je postajal po obliki vedno bolj prikrit. Po vsebini pa je ostajal enak in je večinoma temeljil na vohunjenju za lastnimi državljani. V tem članku bom navedel nekaj primerov, ki nazorno kažejo na razmere po letu 1970 na Goriškem.
Zveza komunistov Slovenije (ZKS) je pazljivo spremljala dogajanje v Cerkvi na Slovenskem in preko organov oblasti izvajala prikrito nasilje nad verujočimi tudi v desetletjih po letu 1961. Na Primorskem so kritizirali škofa Janeza Jenka in ga obtoževali, da je zastopnik stare, avtoritarne in predkoncilske Cerkve. Kot da bi se partija želela zavzemati za pravo in pristno krščanstvo. Zanimivo je, da se okrajšava za Rimskokatoliško cerkev (RKC) vleče v naše čase od takrat, ko so jo tako označevali v zaupnih partijskih analizah. Sama Cerkev jo je pozneje privzela, čeprav vsebinsko ne vključuje grkokatolikov oz. uniatov, ki so prav tako prisotni v Cerkvi na Slovenskem.
Velik problem za tedaj edino dovoljeno stranko je bilo že vprašanje župnika na krajevno osnovno šolo, kako je z organizacijo izletov in drugih dejavnosti ob pouka prostih dnevih. Želel je organizirati verouk, pa ni vedel, kdaj bodo imeli otroci izlete in druge izredne dejavnosti na šoli. To je zadoščalo, da je prišel pod poseben nadzor. Zvezo komunistov je zelo motilo, da so si župniki ustvarili sezname otrok, ki so v župniji hodili k verouku, in iz tega povzeli nihanja, ali je obiskovanje verouka v upadanju ali v vzponu.
V občinskih ZK so obsojali organizacijo romanj oziroma, kot so oni rekli, turistično dejavnost Cerkve in koncerte črnskih duhovnih pesmi. Imeli so zelo natančne podatke, če je kakšen duhovnik obiskal bolnega dijaka, o obiskih duhovnika v družinah in o taborjenjih v Trenti in Logu pod Mangartom, ki so jih organizirali duhovniki. Motilo jih je celo to, če so kakšni duhovniki po verouku slučajno učili otroke vožnje na kolesu. Odkrito nasilje se je zmanjšalo, nadzor pa je ostal tak kot prej.
Prav tako so se razburjali, če je cerkveni zbor zapel kakšno pesem tudi izven cerkve. Nesprejemljiv zanje je bil plakat, ki je vabil na nastop cerkvenega pevskega zbora.
Po vseh občinah v Sloveniji so leta 1973 izdelovali Analize o problemih klerikalizma. Povsod so v dejavnosti Cerkve zaznavali klerikalizem. Dejansko pa je šlo za nasilje avtoritarne oblasti. Pa poglejmo nekaj primerov tega “klerikalizma”. Leta 1971 je bil primer na Goriškem, da naj bi nune iz Ljubljane prinesle določeno blago (tekstil in drugo) in ga na predlog župnika razdelile socialno ogroženim ljudem v hribovski vasici. Duhovniki so po opisih obveščevalcev precej obiskovali vernike na domu. Skupina katoliško usmerjene mladine je ob nekem prazniku obiskala paciente Doma onemoglih in v kratkem vokalnem koncertu so izvajali tudi cerkvene pesmi. Mladi so bili zasliševani in nekateri so tudi izgubili štipendijo. Dekan večje župnije je leta 1972, ko je bil misijon, pisno povabil na misijon člane Osnovne organizacije ZK. OO ZK je glede tega pisno protestirala in dekan se je izgovarjal, da je želel samo omogočiti dialog med različno mislečimi. Pri tem vidimo, da so nekateri pogumni duhovniki postali tudi nekoliko hudomušni.
Ideje katoliškega socializma, idejnega pluralizma, oporekanja vodilne vloge ZK naj bi bile pred letom 1973 zaznavne v nekaterih prijateljskih skupinah katoliške mladine na Goriškem. Ob taborjenjih te mladine je župnik maševal tudi izven cerkve in nekateri kaplani so organizirali izlete v hribe. To so bili za občinske organizacije ZK nedopustni primeri klerikalizma.
Ob takšnih primerih so bili potem opravljeni informativni razgovori z duhovniki in prijavili so jih tudi sodnikom za prekrške. Sodstvo pa je tedaj delovalo po navodilih Zveze komunistov in obsodba je bila zelo verjetna.
Glede verne mladine pa so komiteji po občinah dajali največji poudarek kadrovski politiki. Navodila o tej politiki so dobivali od sekretariata Centralnega komiteja ZK Slovenije, ki ga je že takrat vodil Milan Kučan. Tudi v občinske dokumente so vnesli določbe, da verni ljudje ne smejo opravljati pedagoškega poklica. Nekatere profesorje, ki so jih imeli za verujoče, so na različne načine odstavili. Vernim dijakom, ki so želeli študirati na pedagoških visokih šolah ali fakultetah, pa niso odobrili štipendije ali pa so jim jih brez pojasnila odvzeli. Komiteji občinskih konferenc ZK so sredi julija 1973 celo izvajali pisne poizvedbe na terenu glede verske in politične opredelitve dijakov in študentov.
Sekretarjem osnovnih organizacij ZK so poslali dopis, kjer so jih prosili “za poizvedbo določenih podatkov, ki se nanašajo na spodaj navedene dijake. Podatke nujno potrebujemo, ker se nanašajo na vprašanja posameznikov in njihovih odnosov do naše družbene ureditve. Ti pa nameravajo študirati na področju vzgoje in izobraževanja, za kar pa sprejeta občinska kadrovska politika točno določa, kakšni pogoji so potrebni za to smer študija”. Prosili so jih za takojšnje posredovanje podatkov. Zanimalo jih je, “Iz kakšne družine vsak posameznik izhaja; je versko zelo aktivna, neopredeljena, na strani naše družbene ureditve? Kakšna stališča zavzema do določenih akcij (samoprispevki, prostovoljno delo, spada v krog tistih, ki organizirajo določene akcije v krajevni skupnosti ali na vasi) ”? Poleg tega so poizvedovali tudi glede obnašanja samih kandidatov za občinske štipendije. “Ali redno opravlja verske dolžnosti, so za to zagrizeni, so do teh klerikalnih gibanj indiferentni, ali so nosilci naprednih pogledov”? Organizacijski sekretarji občinskih komitejev ZK so od sekretarjev krajevnih organizacij ZK zahtevali, da s poslanim mnenjem vrnejo tudi dopis.
Pod dopisi so bili podatki o dijakih in njihov naslov.
Nekateri krajevni sekretarji so dopis vrnili in nanj dopisali mnenja: – odklanja (politični sistem) ali – pozitivno. Drugi sekretarji pa so poslali poseben dopis o političnem in verskem mišljenju dijakov, ki so se tedaj vpisovali na višje in visoke šole pedagoške usmeritve v Sloveniji.
Vse te stvari nas opozarjajo na to, da se razmere, ki so bile vzdrževane toliko desetletij, niso mogle spremeniti v nekaj letih. Veliko preteklosti živi tudi v našem času. O teh stvareh se moramo pogovarjati, da bomo osvobojeni vseh teh nekdanjih pritiskov in nadzorov svobodno zaživeli sedanjost. Predvsem pa, da se ne bo miselnost, ki so jo vsiljevali v nedemokratičnem sistemu, nekritično nadaljevala tudi v svobodi.
Peter Stres
