Bodi človek

Bog in vera mladih

Bog in vera mladih

Piše Andrej Vončina / Sinoda o mladih

Ob letošnji sinodi mladih velja ponovno razmisliti nekaj zadev, četudi smo o temi v naši prilogi pred časom že obširno razpravljali. Lansko leto je izšla raziskava inštituta “Giuseppe Toniolo”, ki deluje pod okriljem milanske katoliške univerze Jezusovega Srca, ki sem si jo tudi sam nabavil in preletel. Potem so seveda mladi tudi izpolnjevali tisti spletni vprašalnik, a mislim, da rezultati niso kaj precej drugačni, nazadnje pa smo potrditev dobili tudi zdaj, ko je bilo 300 mladih pri papežu. Opiranje na razne sociološke in podobne raziskave je sicer do neke mere dobro, po drugi strani pa daje misliti, da položaja “na terenu” ne poznamo, kar je v cerkvenem vidiku skrb vzbujajoče. Če bi namreč vprašali, recimo, dijake naše vipavske gimnazije, bi rezultati namreč ne bili drugačni od tistih v teh študijah in raziskavah. V raziskavi je seveda nekaj spodbudnih nekaj spodbudnih reči, vendar pa dobimo le še eno potrditev, da so današnji mladostniki in mladi praktično “homologirani” s prevladujočo miselnostjo v današnjem svetu, ki je tudi edina. Če bi slučajno namreč mislili drugače, se zgodi tisto, kar je pokojni Žarko Petan dal za naslov svoji knjigi aforizmov: Kdor išče, ga najdejo! Tako tudi intervjuvani mladi govorijo o raznih “svobodah”, “spoštovanju”, “dialogu”, o veri, ki je osebna in ne dogmatična. Zagotovo niso le italijanski mladi, temveč tudi drugi, tudi naši, za vero, ki je “pluralistična” in “inkluzivna”, torej takšna, ki vsesplošno sprejema. Ali ne govori isto tudi politično in vsesplošno korektni jezik, ki še zdaleč ni navzoč le v medijih, temveč ga srečamo že domala na vsakem koraku? Seveda so te zadeve pobrali tudi iz medijev, a je poudarek na tudi, saj so zadeve slišali zagotovo še doma, v šoli, morda pa celo v cerkvi. Vsekakor lahko rečemo, da svet določene zadeve ponuja, ljudje pa jih danes povečini nekritično sprejemamo – mladi seveda niso nikakršna izjema. Lahko preskočimo številne čudovite in lepe besede o drugih religijah, kjer se zdi, da so sosedove hruške slajše od tistih z domačega vrta, da pogledamo še to, kakšne vere si želijo italijanski mladi v raziskavi. Nekdo piše, da si želi takšne vere, ki bi bila: “osovobojena stiskajočega smisla za lastni greh, ki bi imela bolj neposreden odnos z Bogom in z manjšo navzočnostjo posrednikov, vero, ki bi bila vesela in ‘raznobarvna’, kakor je hinduizem”. Nekdo drugi pravi: “Vera, ki si jo mladi želijo, je vključujoča, miroljubna, strpna do različnih, pa tudi enostavna, brez odvečnih okostenelosti in okraskov”. Morda koga te zadeve ne skrbijo, mene kot duhovnika in vzgojitelja pa zelo skrbijo. Te stvari so zastrašujoče, sploh če pomislimo, da gre, vsaj teoretično, za katoliške mlade. Kakšna pa je potemtakem, pa ne le pri naših mladih, ker nekoliko starejši od njih marsikdaj niso boljši, razlika od pogleda kakega nevernega, agnostika, pripadnika new age, next age, prostozidarja ali kogarkoli drugega? Zakaj sem rekel, da nekoliko starejši niso nič boljši? Ker so sinodo pripravljali številni zanimivi liki, kot npr. Maria Elena Boschi, če povemo le eno takšno znano ime. Svetost kot cilj? (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

 

28.03.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!