“Bog se skriva v temnih kotih življenja našega mesta”

Trst / Maša s papežem Frančiškom ob koncu 50. Socialnega tedna katoličanov v Italiji

Jubilejni Socialni teden je 7. julija 2024 na Velikem trgu v Trstu kronalo slovesno somaševanje, ki ga je vodil 87-letni papež Frančišek. Cerkev v Trstu, “mestu, kjer se srečujejo različni ljudje”, je pozval, naj nadaljuje prizadevati si za širjenje evangelija upanja. Da bi si vsi bili sestre in bratje.

Več kot devet tisoč vernikov je na glavnem tržaškem trgu toplo sprejelo moža v belem, ko se je pred začetkom obreda zapeljal med zbrano množico, se večkrat ustavil, ljudi pozdravljal, blagoslavljal dojenčke in otroke v množici. Na nabrežju, bližnjih ulicah in trgih, pa tudi v stolnici sv. Justa so bili nameščeni ekrani, prek katerih so slavje lahko spremljali tisti, ki niso prišli do dovolilnice. S svetim očetom so ob oltarju pred občinsko palačo somaševali predsednik Italijanske škofovske konference kard. Matteo Zuppi, predsednik organizacijskega odbora socialnih tednov msgr. Luigi Renna in tržaški škof msgr. Henrik Trevisi skupno s še 98 škofi in približno 260 duhovniki. Prisotni so bili tudi predstavniki srbske in grške pravoslavne ter luteranske Cerkve. Iz Slovenije so se maše na povabilo tržaške škofije udeležili – z namenom povezovanja s Cerkvijo v Italiji in papežem ter da bi skupaj molili za prihodnost Evrope – predsednik SŠK msgr. Andrej Saje in drugi slovenski škofje. Pri bogoslužju s papežem je bila navzoča tudi slovenščina, za kar si je zelo prizadeval škof Trevisi, ki si je želel, da bi tudi ob tej priložnosti namenili pozornost naši skupnosti. Drugo berilo je v slovenščini prebrala Tamara Stanese, prošnjo Mihael Simoneta, dve slovenski pesmi je pod taktirko Roberta Brisotta zapel združeni zbor tržaških pevcev, v katerem je sodelovala tudi lepa skupina pevk in pevcev ZCPZ Trst, ki so dogodek na Facebooku označili kot “veličastno doživetje”. V slovenščini je nekaj besed papežu namenil sam škof Trevisi.

PAPEŽEVA HOMILIJA:

V homiliji je Frančišek spregovoril o prerokih, s katerimi je Bog obujal upanje v strtih srcih in ki so jih “ljudje trmastega obraza” pogosto zavračali. Tudi Jezus je bil v domačem Nazaretu “razlog za spotikanje”. Beseda “spotika” pomeni “kamen spotike”, oviro, prepreko, “nekaj, kar te zaustavi in ti onemogoči, da bi šel dalje. Vprašajmo se: kaj je ovira, ki onemogoča, da bi verovali v Jezusa?” Spotika je ljudem bila Jezusova človeškost. V njem niso prepoznali Božje navzočnosti, ker je bil “preprosto sin tesarja Jožefa. Kako bi se mogel Bog, vsemogočni, razodeti v krhkosti mesa nekega človeka? Kako bi mogel Bog, vsemogočni in mogočni, ki je ustvaril svet in osvobodil svoje ljudstvo iz sužnosti, postati tako slaboten, da bi prišel v mesu, in se tako ponižati, da bi učencem umival noge? To je spotika.” Sveti oče je nadaljeval: “Močni in mogočni Bog, ki mi stoji ob strani in mi ugodi v vsem, je privlačen. Šibki Bog, ki umre na križu iz ljubezni in tudi od mene zahteva, da vsak dan premagujem sleherno sebičnost in darujem življenje za rešitev sveta: to, bratje in sestre, je spotika.” Ko pa se postavimo pred Gospoda Jezusa in upremo pogled v družbene in politične izzive, o katerih je bil govor na Socialnem tednu, “na konkretno življenje ljudi in na njihove napore, lahko rečemo, da danes potrebujemo prav to: spotiko. Potrebujemo spotiko vere. Ne rabimo vase zaprte religioznosti, ki dviga pogled do neba, ne da bi jo skrbelo, kaj se dogaja na zemlji, in obhaja bogoslužja v templju, pri tem pa pozablja na prah, ki ga raznaša po naših cestah. Potrebujemo, nasprotno, spotiko vere, vero, ki je ukoreninjena v Bogu, ki je postal človek, in je zato človeška vera, vera iz mesa, ki vstopa v zgodovino, ki poboža življenje ljudi, ki ozdravlja strta srca, ki postaja kvas upanja in kal novega sveta. To je vera, ki prebuja vest iz dremavosti, ki položi prst v rane družbe, ki se sprašuje o prihodnosti človeka in zgodovine. To je nemirna vera. Mi potrebujemo nemirno vero, ki gre od srca k srcu, vero, ki sprejema od zunaj problematike družbe. Nemirno vero, ki nam pomaga premagovati povprečnost in lenobnost srca, ki postaja trn v mesu družbe, ki je često postala brezčutna in omamljena od porabništva.” Da, naša družba je anestezirana in omamljena s potrošništvom: “Ste pomislili, ali vam je potrošništvo priraslo k srcu? Ta tesnoba imeti, imeti stvari, imeti več, ta tesnoba zapravljati denar. Potrošništvo je kuga, je rak: razboli ti srce, naredi te sebičnega, poskrbi, da gledaš samo nase.” Zato “potrebujemo vero, ki pomete s preračunljivostjo človeške sebičnosti, ki razgalja zlo, ki pokaže s prstom na krivico, ki vznemirja spletke tistih, ki se v senci oblasti poigravajo na koži slabotnih. In mnogi, mnogi, to vemo, uporabljajo vero, da bi izkoriščali ljudi. To ni vera.” Frančišek je omenil pesem Umberta Sabe, ki govori o odpadkih ljudi in blaga iz pristanišča, in nadaljeval: “Ne pozabimo: Bog se skriva v temnih kotih življenja našega mesta … Njegova navzočnost se razkriva prav na obrazih, ki jih je izklesalo trpljenje, tam, kjer se zdi, da zmaguje zanemarjenost. Božja neskončnost se skriva v človeški bedi. Gospod se zgane in postane navzoč, postane prijazno navzoč prav v ranjenem mesu poslednjih, pozabljenih, izvrženih. Tam se razodeva Gospod.” Včasih se zgražamo nad malenkostmi, “zakaj se raje ne zgražamo zaradi zla, ki se razrašča, življenja, ki ga ponižujejo, problematike dela, trpljenja migrantov? Zakaj ostajamo brezčutni in brezbrižni spričo krivic na svetu? Zakaj si ne vzamemo k srcu položaja zapornikov, ki se tudi iz Trsta dviga kot krik stiske? Zakaj ne zremo bede in bolečine, zavrženosti tolikih ljudi v mestu? Bojimo se, tam se bojimo najti Kristusa.” Jezus je vstopal v vsakdanje zgodbe ljudi in izkazoval sočutje. “Razodel je bistvo Boga, da je sočuten. In zato se je marsikdo pohujšal nad njim, zato je postal spotika, bil zavržen, tako da so ga celo sodili in obsodili. In vendar je ostal zvest svojemu poslanstvu, ni se skrival za dvoumnostmi, ni sklepal zavezništev z logiko politične in verske moči.” Tudi kristjani smo poklicani, da bi bili preroki in priče takega Božjega kraljestva. Papež, čigar misli je množica večkrat prekinila z aplavzi, je zbrane pozval: “Iz Trsta, ki gleda na Evropo, ki je križišče ljudstev in kultur, obmejna dežela, gojimo sanje o novi civilizaciji, ki temelji na miru in bratstvu. Prosim vas, ne spotikajmo se nad Jezusom, nasprotno, zgražajmo se nad vsemi tistimi okoliščinami, ki pačijo, ranijo in morijo življenje. Nosimo prerokbo evangelija v svojem mesu, s svojimi odločitvami, še prej kot z besedami.” Tržaški Cerkvi je položil na srce: “Naprej, naprej! Še naprej se v prvi vrsti zavzemajte za širjenje evangelija upanja, posebno tistim, ki prihajajo po balkanski poti, in vsem tistim, ki v telesu ali v duhu potrebujejo spodbudo in tolažbo. Skupaj se zavzemimo, da bomo lahko s tem, ko bomo odkrili, kako nas Oče ljubi, živeli vsi kot bratje. Vsi bratje s tistim nasmehom sprejemanja in z mirom v duši.”

ŠKOF TREVISI PAPEŽU:

Ob koncu svete maše se je škof Trevisi zahvalil papežu, da so lahko vsi zbrani okusili, kaj pomeni biti del velike Božje družine, del velikega Očetovega načrta, ki želi, da bi bili vsi bratje in sestre. V imenu celotne tržaške Cerkve mu je izrekel “hvala” v italijanščini in slovenščini, saj “Bog govori in razume vse jezike, ne samo italijanščino in slovenščino, mi smo tisti, ki se moramo naučiti jezika Božje ljubezni, ki je Kristus Jezus”. V obeh jezikih je še dejal, da “smo Božja družina”. V šali je priznal, da je njegova slovenščina zelo slaba, a da ima rad vse Slovence. Trst je “bil zgrajen z doprinosom številnih kultur in ljudstev, pa tudi v trpljenju in nasilju: in želimo sprejeti izziv, da bi postali laboratorij miru in dialoga tudi za druge dežele, kjer so še vedno napetosti in vojne.” V svoji prošnji je kot posrednike omenil italijanskega, hrvaškega in slovenskega mučenca Francesca Bonifacia, Miroslava Bulešića in Alojzija Grozdeta. Svetemu očetu se je Trevisi zahvalil tudi v imenu številnih ostarelih in otrok, ki so dogodek spremljali po televiziji; v dar mu je poklonil sto pisem, ki so jih zanj spisali starejši in otroci. To so izrazi “crkljanja”, geste ljubeče nežnosti, je dejal škof. “Ko boste zvečer utrujeni, pomislite na to ‘crkljanje’, ki ste ga prejeli v Trstu.” Iz pobožnosti do Marije bodo tržaški verniki bdeli nad najranljivejšimi brati in sestrami ter jih spremljali, je še dejal škof Henrik, ki je prosil za papežev blagoslov za posamezne bolnike, ostarele, zakonce, revne in migrante, ki jih je poimenoval. To je presenetilo Frančiška, ki se je ob molitvi angelovega češčenja zahvalil msgr. Trevisiju predvsem za to, ker je omenil osebe z imeni: “Pozna jih po imenu, to je zgled, saj ljubezen je nekaj konkretnega.” Vsaka oseba, “zdrava ali bolna, velika ali majhna, vsaka oseba ima svoje dostojanstvo. Dostojanstvo se kaže z imenom in on pozna ime. To je zelo lepo!”

Papež se je zahvalil vsem, ki so pripravili slavje, zagotovil svojo bližino bolnim, zapornikom in migrantom, saj “Trst je odprta vrata za migrante in za vse, ki jim je težko živeti. Je eno tistih mest, ki so poklicana združevati različne ljudi: najprej zato, ker je pristanišče, nato pa zato, ker se nahaja na stičišču med Italijo, srednjo Evropo in Balkanom.” Sveti oče je prepričan, da Trst ima vse, kar je potrebno, da se sooči s tem izzivom. “Kristjani imamo evangelij, ki daje smisel in upanje našemu življenju; državljani pa imate ustavo, zanesljiv kompas za pot demokracije.” Torej, naprej! “Brez strahu, odprti in trdni v človeških in krščanskih vrednotah, gostoljubni, a brez kompromisov glede človeškega dostojanstva!”