Bog ni sam, tudi mi ne bodimo sami

Pokojni slovenski teolog, danes Božji služabnik, profesor Anton Strle je pripovedoval o dogodku iz otroštva, ki se ga je spominjal celo življenje. Zgodil pa se mu je komaj desetletnemu na paši. Tam ga je prevzela misel: “‘Kako bi bilo lepo, če bi Boga ne bilo! Kako bi bil človek svoboden!’ Čez nekaj trenutkov pa sem se zavedel, kako strašno bogokletna je bila ta misel.” Kajti deček je logično sklepal naprej: Če ni Boga, je vse dovoljeno in se ni treba več držati pravil! Svoboden si! Da, toda če ni Boga, si tudi neskončno sam. Brez Boga. Brez ljubezni! Pa še hudoben, nikomur v veselje! …

Omenjeni profesor je pozneje zvedel, da je bila to tudi misel znanega nemškega filozofa Nietzscheja. “Vse poznejše življenje pa me je jasno prepričevalo, kako je prav nasprotno res: kako je prav Bog izvir resnične človekove svobode.”

Nekateri ljudje imajo Boga za tirana in mislijo, da nas Bog omejuje in nam ne pusti svobode. Najpogosteje to izrazijo v besedah, da neverni lahko delajo vse, mi, ki hodimo v cerkev, pa se moramo držati zapovedi in ne smemo tega in onega … Zato se kaj rado zgodi, da se človek ali družba prvi trenutek, ko se osvobodi misli, da Bog biva, počuti svobodnega, saj jih nobena zapoved ne omejuje in je vse dovoljeno. To jih za trenutek navda s srečo. Res je vse dovoljeno, a človek in družba nista več vezana na nikogar. Tako se kaj kmalu človek počuti osamljenega in nima nikogar, ki bi ga ljubil in za katerega bi živel. Tu se začne praznina in drama sodobnega človeka, ki je ubil Boga. Je sam, pogosto brez smisla v življenju in brez smeri, brez ljubezni do bližnjega. Je kot čoln brez priveza, ladja brez pristana.

Kristjani na današnjo nedeljo častimo enega Boga v treh osebah. Ljudje iz izkušnje nismo radi sami. Nihče ni rad sam, popolnoma sam, jé sam, potuje sam, dela sam in živi sam. Težko je ljudem, ki občutijo tako samoto. 

Pretresljiva je zgodba o človeku, ki je bil sam. Tako sam, da mu ni nihče ponudil roke, ga potrepljal po rami ali ga celo objel. Bil je tako osamljen, da je porabil zadnji denar za frizerja, a zato, da bi se ga nekdo dotaknil in mu naklonil nekaj pozornosti.

Bog ne želi, da smo sami, ker tudi Bog ni samotar. Bog je občestvo treh svobodnih oseb. Pravijo, da trije ustvarjajo skupnost in da so za resnično ljubezen potrebni trije.

Božja ljubezen je večja od vsega, kar si mi moremo zamisliti. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi. Medtem ko je vsakdo od nas edinstven izraz Boga, lahko samo skupaj odsevamo podobo troedinega Boga.

Spomnimo se sporočila zrna peska: “Brez mene bi obala ne bila popolna.” “Da,” mu je odgovorila obala, “a tudi ti bi brez drugih zrn peska ne bil popoln.”

Sv. Avguštin nas spominja: “Ne pozabite! Ko se ljudje odločajo, da se bodo oddaljili od ognja, bo ogenj še vedno oddajal toploto, toda njih bo začelo zebsti. Ko se ljudje odločijo, da se bodo oddaljili od luči, bo luč še vedno svetila, toda oni bodo v temi.” Tako se tudi zgodi, ko se ljudje oddaljijo od Boga. Ostanejo v temi in sami.

Zgodba za navdih

V skupnosti je moč

Župnik podeželske župnije je slišal, da je eden od njegovih župljanov sklenil, da ne bo več hodil k maši. “Uporni” župljan je privlekel na dan znani izgovor, da se z Bogom laže pogovarja v naravi kot pa pri bogoslužju v cerkvi.

Nekega zimskega večera je župnik tega moža povabil na obisk. Sedela sta pri kaminu in se pogovarjala. Oba sta se izogibala temi o maši. Med pogovorom je župnik segel po kleščah in iz kamina vzel poleno, ki še ni čisto gorelo, in ga položil na rob kamina. Nato je poravnal polena v ognju.

Moža sta nato opazovala, kako je poleno, ki ga je bil župnik položil na rob kamina, začelo ugašati, tista v kaminu pa so lepo gorela ter grela in svetila. Župnik je molčal.

“Naslednjo nedeljo bom prišel k maši,” je rekel župljan.

Zgodba tudi v našem času, ki tako poudarja individualizem, potrjuje pomembnost Cerkve kot skupnosti. Duhovnik Vinko Kobal, ki se je veliko ukvarjal z mladimi in jim govoril o “eklezialnem duhu”, duhu Cerkve, nas je večkrat “izzval” z izjavo, da je opeka sama zase brez koristi. Koristno vlogo opravlja samo takrat, ko je v zidu. Kristjanova osebnost se uresniči, ko živi z drugimi v skupnosti Cerkve. Kako prav imajo tisti duhovni pisatelji, ki pravijo: “V pekel gre vsakdo sam, v nebesa pa gremo samo skupaj.”

Zgodbe o kruhu z okusom nebes, 91