“Bog, ki umira na križu, zastavlja vprašanja”

Zadnje srečanje “pod lipami” v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž je bilo v četrtek, 10. aprila, posvečeno goriškemu nadškofu msgr. Carlu Robertu Marii Redaelliju. Msgr. Redaelli, ki spada v generacijo najmlajših italijanskih škofov, se je rodil v Milanu leta 1956, je povedal Simon Peter Leban, ki se je pogovarjal z njim. V duhovnika ga je posvetil kard. Martini leta 1980, v škofa pa kard. Tettamanzi leta 2004. Po formaciji je pravnik, kanonist, za sabo ima bogate pravne in upravne izkušnje v različnih vatikanskih odborih, pa tudi v mladinski in družinski pastorali. Osem let je bil v Milanu pomožni škof, 28. junija 2012 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za goriškega nadškofa, zadolžitev je sprejel oktobra istega leta.
Nadškof Redaelli se je že v začetku zelo sproščenega pogovora prirediteljem zahvalil za povabilo in navzočim za prisotnost. Na vprašanje o razlikah med Milanom in Gorico je dejal, da je milanska nadškofija seveda zelo velika, saj šteje približno pet milijonov in dvesto tisoč prebivalcev, 1108 župnij, 200 škofijskih duhovnikov, okrog tisoč redovnikov in približno sedem tisoč redovnic. Je pa tudi precej homogena. Gorica je gotovo manjša, označujejo pa jo različne kulture in občutljivosti, pisana zgodovina, posebne lepote. “Mislim, da je v tem njen čar… Vedno bolj se mi razodeva kot zanimiva stvarnost, ki je vredna, da jo ljudje spoznajo in doživijo”.
O mali slovenski Cerkvi na Goriškem je nekaj že vedel, ker je pred leti pospremil skupino mlajših milanskih duhovnikov v Trst, kjer so spoznali nekaj slovenskih duhovnikov. “Je pa res očarljiva stvarnost, ker je tu meja med latinskim in slovanskih svetom, začne se drugačen svet. Tu stopiš v kulturo in nov svet, ki se začenja na tem mestu in se nadaljuje daleč proti Vzhodu”.
V pastirskem pismu z naslovom Kdo je Cerkev je nadškof povabil vernike, naj vzamejo v roke Apostolska dela. Vsaka katoliška stvarnost, ki je kdajkoli želela oživiti lastne korenine, se je vedno vračala k zgodbi o prvih krščanskih skupnostih, “to je neizogibno”. Cerkev apostolov “ni perfektna in idealizirana, temveč navadna”; v njej je opaziti tudi trenja in napore, je pa imela dar, da je bila – in vedno bo – prva Cerkev. Gospod ni napisal priročnika o tem, kakšna naj bo Cerkev; ni pisal katekizma ali dokumentov, kot to delamo mi. In vendar, kaj oz. kdo je Cerkev, lahko odkrijemo, če to živimo. Čar prve Cerkve je prav v tem: niso imeli priročnika, ki bi ga skušali uresničiti, so pa živeli in pustili, da jih je Duh vodil. V Apostolskih delih lahko npr. odkrijemo, da je bilo poleg apostolov tudi sedem diakonov, da jih je Duh pošiljal ne le v jeruzalemsko Cerkev, ampak tudi v Antiohijo, da obstaja tudi grški ali rimski in ne le judovski način, kako živeti krščanstvo. Pomembno je tudi videti, da so pripadniki prvih krščanskih skupnosti navadni ljudje, taki kot mi, s svojimi intuicijami pa tudi mejami. “Pavel in Barnaba sta šla narazen, in vendar sta oba svetnika”.
Kakšna naj bi bila goriška Cerkev? Nadškof si želi kristjane, ki bi znali sprejemati, ki bi se znali približati ljudem, ki bi bili sposobni majhnih dejanj, ki ljudi povezujejo. Pomembno je, da se (krščanski) laiki obnašajo z ljudmi kot z osebami; vsakdo je oseba. Nekatere vloge pa sploh lahko bolje opravljajo laiki kot pa posvečene osebe. “V mislih lahko imamo tudi lepe stvari, a ni rečeno, da imajo nujno opraviti z Božjo voljo”. V Cerkvi moramo, kot nas učijo Apostolska dela, slediti Svetemu Duhu in ne lastnim načrtom. “On nas preseneča”. Kdo bi si predstavljal, da bo papež Benedikt odstopil? In da bo to službo nastopil papež Bergoglio? “In vendar”…
O papežu Frančišku je msgr. Redaelli dejal, da “je zvit, ker je pač jezuit. Sicer pa zelo cenim jezuite”, je dejal goriški nadškof, ki je študiral na Gregoriani in meni, da je metoda sv. Ignacijeva “najboljša, kadar deluje”. Posebno lepa lastnost svetega očeta je po njegovem ta, da je zelo pozoren do osebe: “Ko te gleda, v tistem trenutku zanj obstajaš samo ti”.
Bo papež uresničil “revno Cerkev za revne”? “Upajmo, da ja”, je takoj odgovoril nadškof. “Kot je nedavno povedal nadškof Dino De Antoni, evangelij od nas ne zahteva revščine, ampak ne-bogastvo, to, da se ne naslanjamo na bogastvo, da si ne delamo malikov, ampak smo svobodni”.
Ker teologija je “razumevanje vere s človeškega vidika”, je izjemno pomembno obravnavati verska vprašanja ne zgolj z moškim pristopom. Ženska občutljivost oz. sposobnost razumevanja je lahko na tem področju izredno dragocena. Ženska ima posebno vlogo tudi pri katehezi, ki ni samo poučevanje nauka, ampak uvajanje v izkušnjo Cerkve. Marsikatero službo v Cerkvi bi lahko prevzeli laiki. “Je nujno, da npr. Papeški svet za družino ali kulturo vodi škof”? se je vprašal msgr. Redaelli. “Sicer pa duhovništvo ni edina in najpomembnejša služba v Cerkvi. Kdor je duhovnik, že zaradi tega ni svetnik”. Vsakdo ima svojo vrednost.
In družine? “V preteklih letih smo dajali veliko težo pripravi na zakon. Danes bi si morali bolj prizadevati za to, kako živeti po prejetju zakramenta”. Družbeni kontekst danes ne pomaga. “Morda bi se morali potruditi v cerkvenem okolju… Zakonski pari so danes zelo osamljeni, potrebujejo oporo”. Tudi tega se moramo lotiti, “paziti pa moramo, da se ne vdamo malodušju”. Spričo krize papež pogosto ponavlja: “Ne dovolite, da vas oropajo upanja”! Vera ali ljubezen sta pomembni, toda “če izgubiš upanje, si mrtev”. Brez upanja ni vere. “Papeževe besede tudi govorijo o tem, da je nekdo, ki nas hoče oropati”. Največja skušnjava je morda prav izguba upanja, ne pa narediti kakšen greh.
Birma je potrditev darov Svetega Duha. “To je naše upanje”. Darovi ostanejo v nas, Duh v nas deluje. Zaradi tega še ne smemo biti pasivni, ni pa niti potrebno, da se vznemirjamo. “Na Goriškem bi mladim morda morali ponuditi kaj več”. Duhovnih poklicev je vedno manj… “Več moramo moliti, se odpreti Gospodu, ustvariti bolj živo, odprto in razpoložljivo Cerkev”. Če ni poklicev, pomeni, da je v krizi tudi družina, saj “duhovniki izhajajo iz krščanskih družin”. Z druge strani dobri duhovniki poživljajo družine.
“Srž Velike noči je novost vstajenja”, nekaj, kar uhaja logiki, nekaj, česar ne moremo misliti. Je kot rastlina, ki zrase iz semena: med eno in drugim je kontinuiteta, toda tudi ogromna razlika. “Gospod se je spustil v podzemlje” pomeni, da “nas prihaja iskat v kraj, kjer smo najbolj oddaljeni od Njega”. Na veliko soboto Jezus je mrtev: “Celo v grobu nismo sami”!
Na veliki teden se lahko najbolje pripravimo, če si vzamemo vsaj malo časa in prelistamo evangeljske odlomke o Jezusovem trpljenju: tako se znajdemo pod križem, zaslišimo zabijanje žebljev… “Branje pasijona te sprašuje, kdo si: morda Peter? Ali Judež? Marija? Dobri razbojnik? Ravnodušen vojak”? Bog, ki umira na križu, te sprašuje… “Vstajenje morda ne, toda križ spregovori vsakomur”, ko govori o bolečini, trpljenju, hudobiji. V Markovem evangeliju ga je stotnik prepoznal kot Božjega Sina v trenutku, ko je kriče izdihnil.

Nadškof msgr. Carlo Redaelli na “srečanju pod lipami”

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme