Blagoslov prenovitvenih del v cerkvi in okolici
Praznik sv. evangelista Marka, zavetnika rupenske cerkve in župnije Rupa-Peč, smo tudi letos obhajali primerno in dostojno. Po starodavni navadi smo začeli slovesnost s prošnjo in procesijo, ki jo je lepo utemeljil med homilijo msgr. Renato Podberšič, voditelj letošnjega praznovanja. Potem ko smo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je dejal, začeli opuščati molitev za primerno vreme in blagoslov poljskemu delu, ugotavljamo danes, da se nam niso izpolnili pričakovanja in obljube industrijskega razvoja, tehnoloških novosti in ekonomske politike. Prav v zadnjih mesecih opažamo, kako se podira sistem, ki si ga je človek sam postavil, prepričan, da je sam sebi zadosten in ne potrebuje Božje pomoči. Stvarnik pa na različne načine razodeva, da je stvarstvo podvrženo uničenju prav zaradi človekovega samoljubja in njegove koristoželjnosti.
Evharističnega slavja v cerkvi se je udeležilo veliko vernikov, s pesmijo pa so jih podpirali med molitvijo domači pevci pod vodstvom Tanje Kovic. Voditelj bogoslužja je tudi ovekovečil pomem in vlogo sv. Marka, ki je prvi čutil potrebo, da oznani Kristusa v pisani obliki ter ga predstavi ljudem kot Odrešenika. V tem je tudi nam vsem zgled, saj Cerkev danes potrebuje živih pričevalcev in ne pasivnih občudovalcev.
Letošnjemu praznovanju je dal poseben pečat blagoslov prenovitvenih del v župnijski cerkvi in njeni okolici. Že pozimi je podjetje Pahor poskrbelo za popolno prenovo ostrešja nad zakristijo, pred praznikom pa so Albert in sodelavci požagali in izruvali stare lipe ter uredili prostor pred cerkvijo. G. Renato se je vprašal, ali je dovoljeno nam, sinovom naših narodno in versko zavednih prednikov, uničevati simbole, ki so jih postavljali v trajen spomin – lipe? Razložil je, da je vsak del stvarstva podvržen uničenju in so lahko tudi drevesa z leti vir škode in uničenja. Hudo bi bilo, ko bi požagali lipe zaradi zavračanja naših slovenskih simbolov. A domačini so pravilno mislili in ravnali, ko so na mesto orjaških lip tik ob cerkvi postavili nove. “To je znamenje našega življenja”, je sklenil mašnik. “Staro, ki nima več življenjskega soka in ne daje želenih učinkov, zapušča prostor novemu, ki z mladostno močjo in preroško daljnovidnostjo prevzema krmilo iz rok prednikov in ga bo uporabljalo tako, da ga bo izročilo potomcem”.
In prav v tem smislu so lipi, ki ju je blagoslovil domači župnik, zasadili otroci ob pomoči županje in župnika.
Praznovanje se je nadaljevalo ob prijetnem klepetu, saj nam praznični dan ni preprečil, da bi si vzeli čas za bližnjega in skupno delili veselje krščanskega bratstva.
A. L.
