Biodiverziteta
Na stopnicah (163)
Pred kratkim sem reševal neko anketo – preverila naj bi naše “trajnostne kompetence”. Vem, ni preveč obetavna tema. Ampak saj sem se pa že kar nekaj ukvarjal s trajnostjo (sustainability), tudi pisal o njej. Reševanje sem končal poparjen, pa ne zato, ker bi se izkazalo, da nimam pojma. Kot “trajnostne kompetence” si je avtor raziskave zamislil predvsem poznavanje zakonodaje EU na področju biodiverzitete. Še o ogljikovem dioksidu je bil komaj govor!
Kaj je sploh biodiverziteta? Gre za živalske in rastlinske vrste v nekem okolju, za njihovo pestrost in ohranitev. Človek je s svojim bivanjem in početjem vedno precej vplival na okolje – to je lahko omogočilo nekaterim bitjem izreden razcvet, druga pa iztrebilo. V Evropi smo recimo skoraj iztrebili velike zveri, kot sta volk in medved. Je pa po drugi strani nesorazmerno veliko neke posebne vrste trave, ki ji pravimo pšenica. Ni težava samo, če določeno vrsto iztrebimo – če se preveč razpase, utegne biti še slabše. Sploh v okolju, kjer morda nima naravnih sovražnikov. Recimo zajci v Avstraliji. Potem govorimo o invazivnih vrstah. Če pa neko žival ali rastlino iztrebimo, to ni samo srčna stvar – dejansko s tem iz okolja vzamemo enega izmed dejavnikov in njegovo občutljivo ravnovesje se podre.
Še do nedavnega na take “malenkosti” nismo bili pozorni, vzeli smo jih kot nujno zlo napredka. Potem pa smo ugotovili, da nam to škoduje. Prinaša težave z vremenom, pridelkom, proizvodnjo, zdravjem … Zavedeli smo se, da moramo v okolju delovati precej bolj previdno in z zavedanjem posledic našega bivanja v njem. Da si ne moremo privoščiti, da bi zaradi kratkoročnih interesov naš planet postal negostoljuben za bivanje. Naše bivanje predvsem, ostala narava se bo že nekako prilagodila. Ampak zdaj pa je o biodiverziteti nenehno govor, vsake toliko njeni agenti globoko posežejo v naše početje: tam ne sme biti ceste, saj je to bivališče nekega ogroženega metulja. Ne izsušuj močvirja (na svoji zemlji!), ker bodo potem odšli raki. Vetrne elektrarne ogrožajo ptice. Hidroelektrarna bo potopila dolino z njenim pestrim ekosistemom. Ste opazili, da zadnja dva problema v bistvu delujeta proti ekološkemu interesu, nas spravljata v pat položaj v našem okolju? Vse bolj opažam neko čudno samomorilno tendenco, ki človeka razume kot škodljivca v okolju. Kot glavno kugo planeta. Da delamo vse narobe in samo uničujemo. V tem “krivdiranju” sta dve krdeli: najprej so tisti, ki jim je življenje odveč in je to češnjica na torti njihovega obupa nad življenjem – oni tudi sebe doživljajo kot škodljivce. In imajo za življenjske spremljevalce raje pse in mačke. Potem pa so tisti drugi – ki jih je večina –, ki sebe ne vključujejo med golazen – oni so brezmadežni, problem pa je v ostalih. Kitajcih, industrialcih in neizobraženih … tistih, ki so še tako neumni, da delajo. Tistih, ki so mi morda konkurenca? Dejstvo je, da se z biodiverziteto ukvarjamo v glavnem zato, ker nam je to v interesu – zaletavanje na tem področju ne prinaša dobrih sadov. Če kdo sebe prepoznava kot nadlogo in da bi bilo bolje, da ga ne bi bilo, je to njegov osebni problem in naj se gre zdravit – ne pa da to svojo patologijo širi na vso populacijo in kar za vse jadikuje, da bi bilo bolje, da človeštva ne bi bilo. Ne, je že dobro, da smo, in s svojim življenjem neizogibno vnašamo v okolje spremembe. Težava je, ko postane pod vplivom maničnega pehanja za dobičkom to vnašanje sprememb tako velikansko, da se dejansko začne poznati tudi za nas. V Svetem pismu je pri stvarjenju človek postavljen za gospodarja planeta – in dober gospodar ne dela s svojo lastnino nemarno. A tudi ne posluša gostilniških klevet in pisarniških papirnih sanj o življenju.
