Besede ni, izraza ni

Besede ni, izraza ni,

ljubezen nima govorice –

oko, ki z očesom govori,

oko, ki vir je vse resnice …

In en pogled – dá sto besed!

in vsaka iz srca je vzeta –

v nji prošnja je in tožba je –

in v nji vsa duša razodeta …

Ljudmila Poljanec (1874–1948)

Na mojih knjižnih policah se kopičijo knjige literarnih del, ki so jih napisale ženske. Pravo bogastvo predstavljajo romani in zbirke kratkih zgodb, ki zrcalijo večkrat globoko potopljeno ali odrinjeno stvarnost ženskega sveta. Še predvsem si sposojam in kupujem pesniške zbirke sodobnih slovenskih pesnic. Nedvomno je v zadnjih časih na pohodu literatura z odličnimi besednimi ustvarjalkami. V vrednost literarnih del književnic sem bila prepričana in sem verjela že dolgo nazaj, ko sem se kot profesorica – ne glede na utečeni šolski program – posvetila obravnavi ženske književnosti. Vse pogosteje sem prebirala in predstavljala pesmi, ki sem jih dodatno črpala iz antologij. Milka Hartman, Maja Haderlap, Ljubka Šorli, Marija Mijot, Irena Žerjal, Bruna Pertot, Alenka Rebula in še vrsta besednih ustvarjalk, ki so orale ledino v 19. stoletju.

V moji knjižnici so se tako nabrale knjige in antologije, po katerih pogosto segam: Pišejo ženske drugače? Silvije Borovnik, Lirika slovenskih pesnic, 1849–1984, ki jo je uredil Severin Šali, Antologija slovenskih pesnic v več knjigah (ur. Irena Novak Popov) in vrsta pesniških zbirk (nekaj sem jih dobila tudi od samih pesnic v dar). In seveda knjiga Slovenka. Prvi ženski časopis (1897–1902), ki prinaša več esejev na to temo in jo je uredila Marta Verginella.

Še vedno je preveč žensk, pisateljic in pesnic, katerih imena in delo so kljub temu, da jih je stroka končno (pred nekaj desetletji) osvetlila in rešila zasenčenosti, širši javnosti neznana. To velja tudi za pesnico Ljudmilo Poljanec, ki je sicer izdala eno samo pesniško zbirko s preprostim naslovom Poezije (1906), pesmi pa je objavljala v Ljubljanskem zvonu, Slovanu, Domu in svetu, Slovenki in Domačem prijatelju, ki ga je urejala Zofka Kveder. O Ljudmili Poljanec in drugih pesnicah prvega ženskega časopisa Slovenka lahko v knjigi preberete poglobljen esej Vite Žerjal Pavlin.

Zgornja pesem me je pritegnila zaradi kratkosti, zanimiv pa je tudi naslov, ki s paralelizmom povzema prvi verz. Stihi so karseda enostavni z melodijo in rimo, tudi notranjo, čeprav nepravilno (en pogled/sto besed). Recimo, da se njihova sporočilnost spleta v osrednjem delu pesmi, razpeta med govorom, izraznostjo besed in govorico telesa, pogleda, ki zgovorno izraža ljubezensko čutenje lirskega subjekta. Vizualno vzeto ali “gledano” je tudi s ponavljanjem, anaforo na začetku dveh zaporednih verzov, izpostavljeno oko. Gre za palindrom, to je besedo, ki se enako bere z obeh strani, in se torej idealno sklepa v krog.

Preprostost besedišča je povezana z romantičnim doživljanjem sveta (ljubezen, resnica, srce, duša). S slogovnega vidika je opazna raba ločil oziroma pomišljaja, ki vzpostavlja premor, pričakovanje, in tropičja, ki prepušča bralstvu možnost odprtih interpretacij. In če se začetni del pesmi pne v brezvezju (brez prirednega veznika), se druga kitica estetsko/prostorsko opira v vsaki vrstici posebej na štiri stebre mnogovezja, na veznik in.

Joj, koliko informacij sem natresla! So sploh potrebne? Po mojem mnenju že, saj je lepota tudi v zvenečnosti poezije. Ni vseeno, kako pesnik ali pesnica ubeseduje motiv ljubezni, čustva in doživetja notranjega (in zunanjega) sveta. Tudi preprosto besedišče lahko v trenutkih ustvarjalnega navdiha postane izjemno prefinjeno izrazno sredstvo, za ljubitelj(ic)e poezije pa vir bralnega in estetskega užitka ter globljega razmisleka.

Pesniški izraz, slog, oblika niso sami sebi namen, v njih utripa, vibrira čustveni vzgib. Oko je in postane zrcalo duše, pogled ima izjemno povedno moč.