Angel Olaran, angel varuh za Tigrajce (2)

Piše: Špela Pahor

O pogumnem in požrtvovalnem delu misijonarja

Ko je Angel Olaran prišel v Tigraj, je naletel na mnoge težave. Ljudje si še niso opomogli od vojne, ki je trajala skoraj 30 let. Epidemija AIDS-a je pred odkritjem zdravila pomorila 10 tisoč Etiopijcev na leto, velika lakota leta 1984, samo sedem let pred njegovim prihodom, pa uničila družinske vezi v družbi. Ženske so ostale same z otroki, saj so jih zapustili vojaki ali možje, ki so se v iskanju dela odselili v Adis Abebo, Sudan ali Savdsko Arabijo ter pozabili na družino. Veliko otrok je bilo pregnanih iz Eritreje, ker sta bila mama ali oče po rodu iz Etiopije, in so prišli peš čez visoke gore. Poleg vsega je bila rodnost velika, ženske so imele več kot sedem otrok. Na splošno je upadla tudi morala: za moške je bilo enostavno zapustiti ženo z otroki in si poiskati mlajšo. Vse to je pustilo posledice, nešteto otrok je ostalo brez očeta ali mame, bili so podhranjeni in pogosto bolni. Ob pusti pokrajini je bil pogled nanje za Angela Olarana nekaj najstrašnejšega. Videl je otroke, ki zaradi lakote niso mogli niti držati glavice pokonci, ki so zavračali hrano in niso imeli moči niti jokati. Z belim bratom Joséjem sta kmalu srečala tudi otroke, ki niso imeli kam iti. Takoj jima je postalo jasno, da bosta poleg misijonske postaje in šole zgradila še sirotišnico. Toda neki dogodek je spremenil njun načrt. Ko je pet bratcev brez očeta izgubilo še mamo, je v misijon prišla skupina sosedov. Belima bratoma so predlagali, da bodo oni skrbeli za otroke, če bi bilo to finančno možno. Tudi druge družine so predlagale podobno za sirote v svoji okolici. Tako je misijon podprl sosede, da so lahko prevzeli odgovornost za osirotele otroke, kar je bila vsekakor boljša rešitev kot sirotišnica. S pomočjo takega sistema so sorojenci ostali skupaj, bili so družina. Najstarejši otrok (lahko je imel le 10 ali 12 let) je skrbel zanje kot starš, upravljal denar, skrbel za njihove potrebe. Skupina žena je te otroke spremljala in jih obiskovala vsak teden. Nekatere družine so sirote tudi posvojile. Otroci so nadomestne starše imenovali oče in mama tudi še potem, ko so odšli na svoje. Vsi skupaj sestavljajo “družino družin”, Angel Olaran pa je oče in dedek na stotine otrokom. Je angel varuh sirot v mestu Wukro. V misijonu skrbijo, da so jim zagotovljene vsaj osnovne človekove pravice, dokler ne odrastejo in lahko sami poskrbijo zase. Otrokom, ki so jim starši umrli zaradi AIDS-a ali v vojni, zagotovijo hrano, zdravstveno oskrbo, šolanje, oblačila, streho nad glavo. Angel Olaran se spominja: “Srečevali smo družine, ki so skrbele za osirotele otroke. Toda niso imele sredstev, da bi jih podprle. Zato so začeli prihajati k nam. Nekateri še imajo stare starše ali tete in strice, veliko pa jih je samih. Navadno je najstarejši fant star 14 let. Če ostanejo doma in jim pomagajo sosedje, bodo bolj vključeni v družbo.” Zato so namesto sirotišnic razvili revolucionarni sistem skrbništva in varstva otrok. Vsak večer, po večerji in ko se že spusti mrak, Angel Olaran vzame baterijo in obišče nekaj družin svojih sirot.

Abba Melaku verjame v človečnost in njegova poglavitna skrb je izobraževanje. Izobrazba je osnovno orodje, ki daje možnosti tem mladim ljudem. Je ljubeč, a obenem tudi strog oče in njegov cilj je vzgojiti novo generacijo mladih, ki bodo odgovorni v osebnem, družinskem in poklicnem življenju. “Dobra izobrazba je najboljše, kar jim lahko damo,” pravi. Večina otrok hodi v šolo, razen tistih, ki morajo doma čuvati mlajše sorojence ali pa delati. Pri Angelu pa ni tako. Vsi njegovi otroci hodijo v šolo. Ko končajo pouk, gredo v misijon in tam pišejo domače naloge ter se učijo. Vsak petek jih Angel zbere, pregleda njihove zvezke in vpraša, kakšne ocene so dobili čez teden.

Število družin z osirotelimi otroki je hitro naraščalo, bilo jih je že več kot 2000, in postalo je skoraj nemogoče, da bi abba Melaku poskrbel za vse. Delo je vključevalo plačevanje najemnin, finančno pomoč, skrb za novorojenčke, za bolne, ostarele … Tako je administracija prešla na organizacijo Wukro Socila Development Program (WSDP), ki skrbi za sirote in jim daje vse, kar potrebujejo. V soglasju z mestnim svetom organizacija pomaga tudi drugim skupnostim, ki potrebujejo pomoč, in je odgovorna še za druge dejavnosti, na primer za pomoč pri učenju in sobotni dopolnilni pouk. WSDP deluje večinoma s podporo različnih nevladnih organizacij.

Abba Melaku je pusto tigrajsko regijo spremenil v gostoljubno zeleno pokrajino, poskrbel za vodo in družbene strukture, ki delujejo v korist revnega prebivalstva. Vse to je dosegel z minimalnimi sredstvi. Krčenje tropskih gozdov je namreč v pokrajini povzročilo suše in posledično grozljive lakote. Vojne in poraba drv za prekuhavanje nepitne vode in kuhanje so za seboj pustili zemljo, ki je bila pusta in gola kot skelet, kar je bilo težko odpraviti, saj je poletni dež spral vso zemljo, ki je še ostala med skalovjem. Kmalu je belima bratoma postalo jasno, da je za Tigraj razvijati kmetijstvo prednostna naloga. Saj je šlo za življenje ali smrt! Tako sta zgradila visoko šolo, ki ima več oddelkov, med njimi sta kmetijski in trgovski.

Šola za kmetijstvo je univerzitetna šola, ki neprestano sodeluje z lokalno upravo in je odprta za resničnost in potrebe več tisoč kmetov v regiji. S pomočjo delavnic in učbenikov so izboljšali delo na zemlji, vrtovih, poljih, v sadovnjakih, pri vzreji živine in prodaji. Sčasoma je šola postala merilo uspešnosti v regiji. Skupinska odgovornost je bistvena, da se zagotovijo osnovne potrebe, saj je povezanost z zemljo in poznavanje kmetijstva tisto, kar omogoča preživetje.

Čudoviti vrtovi vzdolž ceste, ki vodi do misijona, so postali vzor. Spremenili so pokrajino in družbo. Okrepila se je socialna mreža. Ljudje so začeli ponovno saditi drevesa. Združenje bolnikov z AIDS-om se ukvarja s čebelarstvom in prodajo medu. Na kmetijski šoli zdaj poleg agronomije in živinoreje poučujejo še računalniške znanosti, računovodstvo, splošno mehaniko, predmete s področja elektrike in vodovodnih napeljav. To so uradno akreditirani programi. Sicer pa so na voljo tudi programi za glasbo, slikarstvo, kiparstvo, krojenje in šivanje, vezenje, borilne veščine, cirkuške veščine, za katere študentje dobijo le certifikate. V šolo je vpisanih skoraj 1000 študentov. Angel Olaran je upravičeno ponosen, saj so diplomanti te šole zelo cenjeni na delovnih mestih. Šolo pa pogosto obiskujejo kmetje, strokovnjaki in politiki iz cele države, prav tako univerzitetni profesorji iz Etiopije in tujine.

/ dalje

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme