Ali obstaja pravi trenutek za potovanje na drugi konec sveta?

Trije tedni odkrivanja lepot Južne Amerike (1)

Ko sem se odločila, da bom letošnji dopust izkoristila za potovanje po Peruju in Boliviji, sem začela brskati za leposlovjem, ki bi me še pred odhodom poneslo v tiste kraje – in tako mi je v roke prišla ena od knjig nedavno preminulega nobelovca Maria Vargasa Llose. Da se izognem tako imenovanim kvarnikom (“spoilerjem”), ne bom izdala naslova knjige, čeprav se prizor, ki ga nameravam omeniti, zgodi že na začetku in po mojem mnenju ne bi skazil bralskega užitka. Povem naj le to, da se roman, ki sem ga izbrala, dogaja v perujskem visokogorju, kar se mi je zdelo posrečeno, saj sem se odpravljala ravno v Ande. Ko se v knjigi pojavita francoska turista, ki skozi okno avtobusa občudujeta hribovito pokrajino z alpakami in vsem, kar spada zraven, sem bila navdušena, pomislila sem, da ne bi mogla izbrati čtiva, v katero bi se lažje vživela … Dokler nisem prebrala, kako so avtobus napadli teroristi in omenjena turista neusmiljeno pokončali s kamenjanjem.

Seveda sem vedela, da teroristična organizacija Sendero luminoso, o kateri je pisal Vargas Llosa, že desetletja ne predstavlja več grožnje na perujskih cestah, sem pa ob tistem prizoru ugotovila, da ta roman vendarle ni bil najbolj primerno čtivo za nekoga, ki je pravkar kupil vozovnico za Južno Ameriko. Za nekoga, ki se sploh prvič v življenju odpravlja na čezoceansko potovanje. Še zlasti ne zame, ki mi ne manjka lastne domišljije in torej nisem potrebovala književnosti, da bi si zamislila kopico bolj ali manj verjetnih in tragičnih scenarijev.

O obisku Latinske Amerike sem sanjala že dolgo. Potovanja sem si zaželela ob zaključku magisterija, in sicer pred dobrima dvema letoma, a kaj, ko mi darila v vsem tem času ni uspelo unovčiti. Vsakič je prišlo kaj vmes – nov delovni projekt, družinske obveznosti, dogodki v domačih krajih, ki jih enostavno nisem mogla zamuditi … Zdaj si lahko priznam, da je bila marsikatera od teh neodložljivih obveznosti samo izgovor. Odlašala nisem (le) zaradi strahu, ampak zaradi svoje večne neodločenosti. Še nekaj, kar lahko priznam zdaj, ko sem se živa, zdrava in polna nostalgije vrnila z verjetno najlepšega potovanja v svojem življenju, je, da so mi več stresa od samega potovanja povzročili tisti dnevi, ko sem kolebala, ali naj se nanj prijavim ali ne.

Poleg lastne domišljije in Vargasa Llose je svoje pridala še vodja odprave, s katero sem govorila po telefonu, še preden sem se uradno vpisala v njeno skupino. Odločila sem se namreč za potovanje z agencijo, ki ne nudi klasičnih turističnih vodičev, pač pa skupini prijavljenih dodeli koordinatorja – izkušenega popotnika, ki poskrbi za pripravo itinerarja in logistiko.

Naša koordinatorka Sara, sicer izkušena popotnica, se je tako kot jaz v Južno Ameriko podajala prvič, kljub temu pa je bilo že iz prvega telefonskega pogovora jasno, da dobro ve, v kaj se spušča. Pravzaprav se je zdelo, kot bi podpihovala tisti delček moje podzavesti, ki me je hotel prepričati, da to ni zame. Sarina prva navodila so namreč zvenela nekako tako: “Gre za posebno potovanje, torej nam mora biti nekaj stvari kristalno jasnih. Prvič: traja dobre tri tedne, kar pomeni, da bo naše potrpljenje na preizkušnji, vendar si nikakor ne smemo privoščiti, da bi podlegli utrujenosti in se začeli kregati. V skupini se zmeraj podpiramo. Drugič: večji del potovanja bo potekal na visoki nadmorski višini, spali bomo tudi nad štiri in pet tisoč metri, kar lahko povzroči glavobol in druge simptome višinske bolezni. Tretjič: doživeli bomo kar nekaj termičnih preskokov, pričakujemo lahko temperature od petindvajset do tudi minus deset stopinj, in to v puščavi, kjer bomo spali v neogrevanih prostorih …”

Prvo, kar sem naredila po tistem telefonskem pogovoru, je bilo, da sem šla še enkrat brskat po spletnem katalogu izbrane agencije za kakim “lažjim” potovanjem. Morda bi za prvič izbrala kaj krajšega, sem si rekla. Tesnobo sem spet začela pretvarjati v izgovore. Toda bili smo že sredi julija, odpotovati pa sem si želela v avgustu, in ko mi je kljub kratkemu časovnemu roku uspelo dobiti termin za cepljenje proti rumeni mrzlici, ki je za vstop v Bolivijo obvezno, sem to vzela kot znamenje, da mi je vendarle usojeno točno to potovanje. Za nameček mi je koordinatorka isti dan napisala, da je v njeni skupini ostalo samo še zadnje prosto mesto … In preden bi me dokončno razjedli dvomi ali bi me kdo drugi prehitel, sem vpisala svoje podatke ter vplačala začetni obrok.

Prigovarjala sem si, da sem skavtinja, da so me na vse pustolovščine, pred katerimi me je svarila Sara, pripravile izkušnje s taborov. A v treh tednih, ko sem se s še enajstimi pogumneži potepala po najlepših kotičkih Peruja in Bolivije, smo skupaj odkrivali, da naj si še tako dobro pripravljen, zmeraj lahko gre narobe kaj, na kar nisi pomislil. Da pa lahko prava družba z medsebojno podporo in pravo mero samoironije prebrodi še tako črno situacijo.