Aktualno

Alessandra Schettino: “Delo z mladimi nas žene naprej”

14. 7. 2012

Ob koncu šolskega leta je vedno koristno potegniti črto. To smo storili s podravnateljico glasbene šole Komel Alessandro Schettino.
Kakšen je torej vaš obračun?
Delovanje je potekalo po ustaljenih tirih, bilo je zelo pestro na vseh področjih. S poukom smo začeli septembra 2011, ko smo imeli glasbeni kampus na Plešivem, nato pa z rednim poukom. Vpisanih je bilo 385 učencev, torej približno 20 manj kot leto prej; velika večina teh, ki niso potrdili vpisa, so iz Slovenije. Veliko otrok smo imeli pri predšolski glasbeni vzgoji, uvedli smo nove tečaje, npr. v vrtcu in osnovni šoli v Bračanu; tam smo imeli predšolsko glasbeno vzgojo v sodelovanju z didaktičnim ravnateljstvom. Osnovnošolce smo uvedli v svet glasbe in skupnega muziciranja. Otroci so celo leto lepo delali s prof. Michelo De Castro, so pa tudi nastopili ob raznih priložnostih, kot npr. na reviji Zlata grla, na Snovanjih in šolskih prireditvah. Sodelovanje nameravamo ponoviti v naslednjem šolskem letu, pa tudi okrepiti podružnico na Plešivem, kjer imamo na razpolago zelo primerne prostore v nekdanji osnovni šoli. Želimo se še tesneje povezati z glasbeno šolo z Dobrovega, saj je srečanje z drugimi otroki res spodbudno.
V letošnjem šolskem letu smo imeli nekaj novosti še zlasti s klavirsko šolo. Veliko uspehov je prinesel zlasti razred prof. Sijavuša Gadjieva. V prvi vrsti Alexander Gadjiev, ki je prejšnji teden briljantno diplomiral. Imel je več koncertov, odlično se je uvrstil na tekmovanjih. Zelo dobro napredujejo tudi drugi gojenci prof. Gadjieva, kot npr. Giuseppe Guarrera, ki je ponesel ime šole Komel na prestižne odre, Alessandro Villalva, pa tudi mlajši, ki so bili v juniju nagrajeni na tekmovanju v Martignaccu. Veliko zadoščenj prinašajo tudi violinisti, v prvi vrsti Aleš Lavrenčič. Uvedli smo tečaj Suzuki za harfo, ki jo vodi prof. Tatiana Donis na osnovni šoli v Števerjanu; nova metoda navdušuje mlade glasbenike. Imeli smo tudi tečaj trobente, ki ga je vodil prof. Fabiano Maniero, prva trobenta v beneškem gledališču La Fenice. Imeli smo tudi tečaje za profesorje, posvetili smo se torej tudi pedagogom, za katere smo organizirali dva tečaja. Enega – za klavir in improvizacijo – sta vodila Ilonka in Jaka Pucihar iz osrednje Slovenije; dala sta širši pogled na improvizacijo, ki je postala reden predmet pri poučevanju instrumentov. Uspešna sta bila tudi naša zbora; rodil se je Otroški zbor Emil Komel, ki je večkrat nastopil na pomembnejših prireditvah. Delovanje Otroškega in Mladinskega zbora je pod vodstvom Damijane Čevdek Jug 1. junija kronala predstavitev novega cd-ja s celovečernim koncertom. Z bogatim delovanjem sta se zelo dobro uveljavila tudi zbora Mali veseljaki in Veseljaki iz Doberdoba, ki ju vodita Mateja Černic in Lucija Lavrenčič. Dragocene izkušnje so tudi izmenjave z glasbeno šolo iz Ajdovščine in Porcie pri Pordenonu.
Ste bili zadovoljni s Snovanji?
Da, tudi letos smo potrdili začetno zamisel, da ne nastopamo v običajnih dvoranah, temveč v različnih krajih našega teritorija; radi sodelujemo s sorodnimi ustanovami, uveljavljamo mlade talente, ki se odlikujejo med letom; možnost, da se pokažejo občinstvu, dajemo tudi najmlajšim.
Kako pa kljubujete krizi, ki kaže zobe?
Šolska dejavnost je bila bogata na vseh področjih in v vseh oddelkih, od klasične do sodobne in jazzovske glasbe. Kar se tiče strukture šole, se pač spopadamo s krizo, ki je tudi nas privedla v stanje, ko je marsikaj nedoločeno in negotovo. Kot druge slovenske primarne ustanove v deželi FJk, smo tudi mi odvisni od javnih prispevkov, italijanskih in, skromnejših, slovenskih. Znano je, da v času krize najprej črtajo prispevke svetu kulture; mi namreč nič ne proizvajamo, pač pa vzgajamo. Ne zdi se nam prav, da bi zaradi tega povišali šolnine; z druge strani potrebujemo delovno silo, da nadaljujemo svoje poslanstvo. Žal smo odvisni od politike, ki pa nima vedno dovolj posluha za kulturo in vzgojo. Kaj nas čaka, ne vem. Sem optimist. S tem, kar bomo prejeli, bomo pač morali reorganizirati naše delo.
Vprašanje, ki si ga morda mnogi postavljajo: kako je na šoli sedaj, ko ni več ravnatelja prof. Kerševana?
Silvan me je naučil ogromno stvari, do zadnjega sva skupaj načrtovala delovanje. Za šolo je naredil ogromno, velikokrat je segel po lastni denarnici. Za šolo je dal dušo, bila je njegova družina. Prav je, da skušamo izboljšati, kar se da, kot nas je on naučil, pa tudi po naših zamislih. Žal doživljamo težave, ki prihajajo “od zgoraj”, niso odvisne od nas. Z vsemi močmi se bomo borili, da bo šola ohranila vlogo, ki jo ima na Goriškem in v širšem prostoru. Gojenci prejemajo splošno kulturo in izobrazbo v glasbi, prihajajo pa tudi do visokih profesionalnih ciljev. Šola in profesorji ne vzgajajo samo v glasbi, gre tudi za vzgojo k spoznavanju, sodelovanju, skupnemu ustvajanju, sožitju itd. Silvan ni nikdar imel meja v glavi. Učenci prihajajo iz naše manjšine, iz Slovenije, iz italijanskih družin, iz Genove, s Sicilije itd. Vse je ena sama velika družina, ki deluje profesionalno. Pri nas se ljudje družijo. Tisti, ki so poklicani, da delijo prispevke in da odločajo, bi morali vse to upoštevati. Ponavljam: sem optimist. Vem, da bolje ne bo, toda upam vsaj, da prispevkov ne bodo krčili. Sicer bi šlo precej ljudi na cesto…
Kako gre s predvpisi?
Predvpisi so možni že od polovice maja. Gojenci potrjujejo vpise, številke ostajajo v glavnem enake kot lani. Očitno so ljudje zadovoljni, na šoli se počutijo dobro. S potrditvijo vpisa nagrajujejo naša prizadevanja.
Za katere oddelke vlada največ zanimanja?
Največ zanimanja je seveda za klavir, violino in kitaro. Vedno več je gojencev za električno kitaro, jazz in sodobno glasbo. Veliko je predšolske glasbene vzgoje. Ti so zelo koristni za otroke, ki nato pristopijo k individualnemu pouku. Tečaji Willems so zelo učinkoviti. Naša vloga je tudi ta, da otrokom in staršem svetujemo, jih usmerjamo. V vseh teh letih smo se naučili se pogovoriti s starši, jim razložiti, kateri so cilji glasbene šole in učenja tega ali onega instrumenta. Na začetnih tečajih otroci najprej razvijejo ritmične in melodične sposobnosti, hkrati spoznavajo različne instrumente, se sami preizkusijo in nato izberejo. Poleg individualnega dela je pomembno tudi skupno muziciranje; to je Kerševan vedno poudarjal, večjo vlogo mu dajejo tudi novi programi italijanske reforme glasbenega šolstva. Po tej poti gremo naprej.
Ustanovam, kakršna je vaša, je ta reforma malce “zakomplicirala” življenje, še zlasti kar se tiče polaganja izpitov…
Prejšnji teden so naši gojenci končali poletni rok izpitov na tržaškem in videmskem konservatoriju. Celo profesorji s konservatorijev nimajo točnih smernic. Vemo, da reforma predvideva nove tečaje, novo strukturo glasbenega šolstva, in sicer predakademske tečaje. To pomeni, da naši učenci ne morejo priti – samo s šolanjem pri nas – do diplome. T. i. predakademski tečaji so razdeljeni v tri sklope: ko končaš tretjega, lahko vstopiš na konservatorij oz. akademijo, kjer po vstopnem izpitu opraviš trienij in nato specializacijo na bieniju. Še do aprila za nekatere instrumente nismo imeli programov. Ker imamo dobre stike s posamezniki, smo pa le prejeli nekaj informacij.
Omenjena konservatorija imata glede reforme različne poglede. Tržaški predvideva sodelovanje z zasebnimi šolami, po izpitih pa izda potrdilo, ki velja na vsem državnem ozemlju. Videmski želi tesnejše sodelovanje, zato pošilja tudi lastnega komisarja na glasbene šole; potrdilo izda šola, velja pa samo na konservatoriju v Vidmu. V letošnjem letu smo – tudi v sodelovanju z Glasbeno matico – dosegli, da so učenci na tržaškem konservatoriju prvič opravili izpit iz teorije v slovenskem jeziku pred slovensko komisijo. Prisoten je bil ravnatelj konservatorija Parovel; od vsega začetka je bil do nas odprt. Z ravnateljem in predsednico GM smo namreč z njim sklenili dogovor; z akademskim senatom je nato Parovel odločil, da od letos naši gojenci lahko polagajo izpite v slovenskem jeziku.
Glede reforme smo imeli več sestankov na več ravneh. V bistvu lahko gojenci opravijo vse izpite na konservatoriju; tudi brez konvencije. Kdor ima to konvencijo, o kateri se toliko govori, lahko ima kakšen privilegij, a to danes še ni jasno. Tudi mi smo morali podpisati neko konvencijo; zaradi zadržanosti predsednice našega upravnega odbora in nato smrti našega ravnatelja smo podpis preložili. To bo vsekakor urejeno.
Vzporedno pripravljamo gojence tudi po slovenskih učnih programih; nekaj jih je opravilo izpit osnovne stopnje na glasbeni šoli v Novi Gorici in Ajdovščini. Sistem je drugačen; mi pripravljamo do šestega letnika, torej do osnovne stopnje. Eno učenko smo pripravili tudi za izpit ABRSM v Royal College v Londonu.
Druge novosti?
Sveža novost je ansambelček, ki smo ga pripravili za števerjanski festival. Sestavlja ga sedem otrok od 9. do 12. leta! Seveda niso tekmovali, toda skupaj muzicirajo in se zabavajo. To je cilj.
In poletne pobude?
Ob koncu avgusta bomo imeli masterclass za klasično in keltsko harfo: poleg naše profesorice bo tudi pedagoginja iz Brescie. V začetku septembra pa bomo spet organizirali glasbeni kampus na Plešivem. Idej in načrtov je še in še. Nekateri so žal povezani z denarjem; če tega ni, jih ne moremo uresničiti. Če nimamo podpore, ne moremo delati. Nismo komercialna ustanova, vzgoja in glasbeno izobraževanje ne prinašata “dobička”, kot ga pojmuje in zahteva svet. Na šoli je živahno, veliko dela in mladih. To nas žene naprej.