Tudi po pol stoletja ostaja Sinja knjiga edinstvena listina, Igor Omerza o Kocbeku in Udbi
V ponedeljek, 24. marca, je bil večer v Društvu slovenskih izobražencev posvečen najnovejši knjigi Igorja Omerze z naslovom Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba – Pol stoletja od izida edinstvene Sinje knjige. Delo izjemnega raziskovalca naše polpreteklosti in poznavalca arhivov Udbe je izšlo 50 let po izidu knjižice Edvard Kocbek: pričevalec našega časa, v kateri je Kocbek prvič javno spregovoril o komunističnem prilaščanju odporništva, nasilju med vojno ter o množičnih pobojih po vojni. Sprožil je pravi vihar in pripomogel k poznejšim prizadevanjem za demokratizacijo. Odgovori Kocbeka so nekaj epohalnega v novejši slovenski zgodovini, saj je kot eden voditeljev odpora proti okupatorju prikazal partijski teror in povojni množični umor neoboroženih domobrancev, je ob začetku povedal Omerza.
Veliki slovenski pisatelj, pesnik, medvojni politični voditelj, krščanski socialist je bil zalezovan (Udba ga je v obdelavi poimenovala Bohinjski) od leta 1944 do svoje smrti in bil najbolj nadzorovan posameznik v komunistični zgodovini Slovenije. Tajni policaji so med drugim spremljali njegovo umiranje in o tem poročali tudi Milanu Kučanu, je še dodal Omerza, ki je v nadaljevanju opisal, kako so se začela prizadevanja najprej Borisa Pahorja in nato še Alojza Rebule, da bi knjižica z intervjujem s Kocbekom izšla. Tudi onadva sta bila pod močno lupo udbašev v Trstu, saj se je Udba po Trstu sprehajala skoraj tako kot v Ljubljani.
Raziskovalca je zanimala geneza nastajanja tega intervjuja in prisotnim je povedal, kako je Pahor leta 1970 obiskal Kocbeka v Opatiji, kjer ga je prosil, naj prikaže svojo verzijo o tem, kako so komunisti prišli na oblast. Predočil mu je, koliko neznanega je o povojnih pobojih tisočih Slovencev in kako lahko on pripomore k resnici ter spregovori o možeh, ki so brez procesa doživeli grozen konec. Kocbek se je tega tudi sam zavedal, takrat pa je dejal, da potrebuje še čas za premislek. Omerza je nato opisal, kako se je Kocbek boril, da bi sestavil ta zapis, kako so ga marljivi udbaši zalezovali in poročali vrhu partije o vseh premikih, vsebinah intervjuja in nazadnje tudi o izidu intervjuja 18. marca 1975. Ukrepi so bili prepovedan vnos “brošure” v SFRJ, Pahorju in Rebuli prepovedan vstop v državo, o vsebini pa je bilo obveščeno tožilstvo v Ljubljani. Objava je povzročila tektonske premike v naši zgodovini, avtorja, sodelavce in prijatelje izpostavila brutalnim pritiskom komunističnega režima. Spomine na to so med debato delili tudi nekateri prisotni med publiko, med njimi Pahorjev sin Adrijan.
Na Kocbeka so z več strani pritiskali, da bi svoje pričevanje umaknil, a se ni prestrašil. Vsebina intervjuja je šokantna, tako da se ježijo lasje: partijske zlorabe osvobodilne fronte, zamolčani pokoli, tihi teror. O povojnem zločinu je sicer pisala že slovenska politična emigracija, tokrat pa je spregovoril eden izmed voditeljev partizanov, nominalno visok vojni in povojni funkcionar nove oblasti, hkrati ugleden pisatelj doma in na tujem. Tega ni mogel več preprečiti noben režimski arzenal, začelo je vreti, zarota molka je bila nepovratno pretrgana in pričevanje je prizadelo vrh komunistične oblasti – začetek procesa, ki nas je v končni fazi pripeljal do demokratizacije in posledično osamosvojitve, je še enkrat spomnil Omerza, ki je spomnil tudi na medijsko kampanjo proti pričevalcu, a tudi kako je zamejski in evropski tisk Kocbeku stopil v bran in pravzaprav prispeval k temu, da ga niso zaprli.
“Tudi po pol stoletja ostaja zato Sinja knjiga edinstvena in zgodovinska slovenska listina in bo ta njena veličastnost ostala tudi še naslednjega pol stoletja in še čez oz. vse dokler bo obstajal Kocbeku, Pahorju in Rebuli, tvorcem sijajne Sinje knjige, tako ljub in svobode vreden slovenski narod!” je sklenil Omerza.
