Podelitev nagrade Nadja Maganja: "Pomagati bližnjemu in spoznati moč upanja"

Časnikarka in predstojnica Skupnosti sv. Egidija v Varšavi dr. Magdalena Wolnik-Mierzwa je v soboto, 15. marca, v Peterlinovi dvorani prejela nagrado Nadja Maganja, ki jo Društvo slovenskih izobražencev, Slovenska zamejska skavtska organizacija, družina Nadje Maganje Jevnikar ter Skupnost sv. Egidija Furlanije – Julijske krajine podeljuje že petnajstič.

Magdalena Wolnik-Mierzwa je diplomirala leta 2002 iz sociologije na Univerzi v Gdansku, nato pa je leta 2004 zaključila še študij novinarstva na Univerzi v Varšavi. Leta 2003 je začela sodelovati s Katoliško radijsko in televizijsko mrežo (Katholic Radio and TV Network), ki je del papeške fundacije Aiuto alla Chiesa che Soffre. Leta 2008 je v Varšavi ustanovila Skupnost sv. Egidija in tako začela služiti najbolj ranljivim in revnim v svojem mestu. Že od samega začetka srečanja s Skupnostjo sv. Egidija je bila navdušena nad takim krščanstvom, ki je sposobno pomagati ljudem v stiski. Z besedami papeža Frančiška lahko rečemo, da gre za evangelij, ki je živ in ki se uteleša na eksistencialnem in fizičnem obrobju. Magda je tako začela sanjati o boljšem, pravičnejšem, bolj solidarnem in vključujočem svetu. Nikoli se ni prenehala učiti iz evangelija, da bi le lahko služila revnim, svojim bližnjim, pa tudi starejšim, ki jih v svojem mestu obiskuje in ljubi, brezdomcem (to je poslanstvo ji je še posebej pri srcu) in beguncem, ki so ob začetku vojne v Ukrajini začeli bežati na Poljsko. Ljubezen do intelektualnih raziskav na družboslovnem področju jo je pripeljala do tega, da je postala režiserka in avtorica več dokumentarnih filmov. “Mislim, da bi se Nadja strinjala z letošnjo izbiro našega odbora, glede na to, kakšna je pač bila, kako zelo je bila človeška in tudi zaradi podobnosti med njo in letošnjo nagrajenko. V Magdi in Nadji se izbire na delovnem in osebnem področju prepletajo in zaživijo v neki prefinjeni in sončni teksturi,” je povedala Federica Marchi, ki je predstavila nagrajenko in ob koncu spomnila, da je odbor za nagrado Nadja Maganja od same ustanovitve med značilnosti možnih nagrajenk postavil ljubezen do ekumenskega in medverskega dialoga. “Naša nagrajenka Magda je temu predana že vrsto let, tako v osebnem življenju kot v delovanju skupnosti in tudi v svojem poklicu. V svojih dokumentarnih filmih lepo opisuje medverski dialog, hkrati pa prikazuje moč in upanje, ki ju ljudje črpajo iz svoje vere in zavzetosti, da spreminjajo svet okoli sebe,” je še dodala Federica Marchi.

Na občuteni slovesnosti, katere potek je režirala Maja Lapornik, je v imenu odbora za podelitev nagrade spregovoril Sergij Pahor. Nagrada ima zdaj že svojo zgodovino in je tudi presegla meje oz. z lokalne ravni prešla v svet. Podeljuje se posameznikom, ki delujejo in živijo po vrednotah človečnosti, solidarnosti in duhovnosti, vrednotah, ki so zaznamovale tudi delovanje Nadje Maganje, je spomnil Pahor in dodal, da prejemniki poleg denarne vsote dobijo tudi umetnino akademske kiparke Zalke Arnšek. Spomine na Nadjo Maganja, zlasti na skavtska leta in skupne vrednote, je s prisotnimi delila prof. Bruna Cijak. V tankočutnih osebnih spominih in anekdotah se je spomnila na prijateljstvo z Nadjo in tudi na to, da je lahko vedno računala na njene nasvete in njeno bližino.

Slovesnost, na kateri je za glasbeno kuliso poskrbel tržaški pianist in skladatelj Dorian Dionisi, je sklenil nagovor nagrajenke, ki je priznala, da je bila zelo presenečena in počaščena ob sporočilu, da so jo izbrali za nagrado. Magdalena Wolnik-Mierzwa se je zanjo zahvalila in povedala, da je spoznala Nadjino življenje in da se zelo prepozna v vrednotah, v katere je Nadja tako verjela. Prek Skupnosti sv. Egidija je spoznala ogromno ljudi v stiski, ki imajo za sabo neverjetne zgodbe in v katerih je kljub nesreči videla žarek upanja in vero v človečnost družbe. S prisotnimi je delila spomine na prve vojne dni v Ukrajini, in sicer kako so se s člani skupnosti peljali na mejo z Ukrajino in sprejemali begunce ter jim pomagali. Nikoli ne bo pozabila teh obrazov vojne, žalosti in strahu, na katerih se je prepletalo veselje, da so vendar še živi. Poljska ni bila pripravljena sprejeti beguncev, zato je prav ljudstvo odigralo dragoceno vlogo. Sprejeli so jih na lastne domove in jim pomagali na najrazličnejše načine. Tako je storila tudi Skupnost sv. Egidija, je povedala nagrajenka in se ob tej priložnosti zahvalila tudi drugim skupnostim sv. Egidija po Evropi za pomoč, med katerimi je bila tudi tržaška. “Pomagati bližnjemu in spoznati moč upanja,” je poudarila časnikarka, ki je prepričana, da je vir upanja prepričanje, da so ljudje dobri in da je Bog prelil dobroto v ljudi, in to je močnejše od kateregakoli zla, je sklenila.