V Štandrežu občuten poklon dr. Antonu Gregorčiču ob 100-letnici smrti

Na božji njivi v Štandrežu je bila na sončno nedeljo, 9. marca 2025, krajša, a zelo občutena slovesnost v spomin na duhovnika in pokončnega Slovenca, odločnega družbeno-političnega delavca dr. Antona Gregorčiča. Kratki poklon osebnosti, ki je vztrajno zagovarjala pravice Slovencev na Goriškem, tudi v nelahkih časih, ko so se temne sence že zgrinjale nanje, je priredilo Prosvetno društvo Štandrež, prisotni pa so bili tudi predstavniki Krožka Anton Gregorčič, študijskega centra za družbeno-politična vprašanja, ki deluje v Gorici in je podprl izid monografije Petra Stresa o dr. Antonu Gregorčiču, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba l. 2013. Dr. Gregorčiču – ob njegovem monumentalnem grobu (kipar Anton Bitežnik), na spomeniku katerega je izklesan pomenljiv prizor: razburkano morje, nad katerim se vzpenja varen svetilnik – so se poklonili pevci štandreškega cerkvenega pevskega zbora. Pod vodstvom Tiziane Zavadlav so zapeli pesem Lipa v uglasbitvi Davorina Jenka, ki z globokimi čustvi napolni srca poslušalcev. Ob koncu pa je zazvenela še Jaz sem vstajenje Josipa Grilanca, ki vlije v nas upanje na večno življenje. Dr. Antona Gregorčiča, velikana, ki ga ne moremo omejiti le v okvir slovenske zgodovine, se žal goriški Slovenci premalo spominjamo (koliko naših ljudi sploh ve, kdo je bil in koliko zaslug ima?). Po njem se sicer poimenujejo štandreška župnijska dvorana, ulica in omenjeni goriški krožek, a podrobnosti o tem Goričanu, ki je odločilno pripomogel k rasti dežele in njenega glavnega mesta, gotovo ne poznamo dovolj. O njem je življenjske podatke, bogato delovanje in zanimivosti, po zapisu dr. Damjana Paulina, ki je gradivo črpal iz raznih virov, razločno in jasno, kot se za igralca spodobi, prebral Matej Klanjšček, dolgoleten član dramskega odseka PD Štandrež.

Kot njegov priljubljeni sorojak Simon Gregorčič (1844-1906) se je tudi Anton Gregorčič rodil na Tolminskem, na Vrsnem v župniji Libušnje pod Krnom 2. januarja 1852. A medtem ko je goriški slavček hrepenel po planinskem raju in se tja tudi vrnil uživat večni mir, je Anton Gregorčič umrl v Gorici 7. marca 2025. Prve šolske korake je ubiral v domačem kraju pod vodstvom vikarja Janeza Červa, od l. 1859 pa v Gorici. Kot drugošolec je bil sprejet v semenišče. Dokončal je normalko, klasično nemško gimnazijo in opravil maturo z odliko. V duhovnika je bil posvečen l. 1875. Kot subsidiarij je istega leta službo opravljal v božjepotni cerkvi na Barbani, otoku v Gradeški laguni. V Augustineumu na Dunaju, kjer je študiral med letoma 1875-1879, je bil promoviran za doktorja iz bogoslovja l. 1879. Kot duhovnik pomočnik je deloval v cerkvi sv. Ignacija na Travniku v Gorici. Prav tu je v goriškem semenišču poučeval filozofijo (1878-1879). Med letoma 1879-1880 je ob pomoči potovalne ustanove dunajske univerze opravil znanstveno potovanje po Nemčiji in Švici. Od l. 1880 je bil suplent, od naslednjega leta dalje pa profesor dogmatike in fundamentalke, hkrati je poučeval filozofijo in l. 1883 je bil prosinodalni eksaminator. Sodeloval je pri nadškofijskem listu, Goriškem Folium periodicum. Sočasno se je vključil v politično društvo Sloga. Od l. 1883 je bil njen tajnik. Leto prej je prevzel upravništvo in kasneje še uredništvo Sloginega glasila Soča. To je vodil z majhnim premorom do l. 1899. Soča je takrat postavila zahteve po uvedbi slovenščine kot učnega jezika v ljudskih in srednjih šolah v Gorici. Sodeloval je tudi pri pripravi programa Slovenskega bralnega in podpornega društva v Gorici, ki je načrtovalo širiti znanje z branjem časopisov in knjig v društvenih prostorih, z izvajanjem pevskih vaj, s predavanji itd. Od l. 1885 je bil tudi podpredsednik Katoliškega društva (Circolo cattolico), ki je združevalo Slovence in  Italijane. Tu je tudi predaval v slovenščini o propadanju verskega prepričanja (že takrat!). Bil je tudi izvoljen v goriški deželni zbor, v katerem je bil zelo dejaven v raznih odsekih. Svoje deželnozborske funkcije je opravljal še med vojno na Dunaju in po italijanski okupaciji v Gorici do ukinitve deželne avtonomije l. 1922. V deželnem in državnem zboru je vselej trdno zastopal zlasti gospodarske in narodnostne interese goriških Slovencev. L. 1895 je ustanovil klub deželnozborskih slovenskih poslancev. V njem so ugotovili, da je zastopnikom slovenskega naroda v Istri, Trstu in Gorici onemogočeno sodelovanje v deželnem zboru. Tedaj se je na sestanku sestavil ožji odbor, vanj je bil za Goriško izvoljen Gregorčič in A. Coronini. Zahteve Slovencev, ki jih je sestavil Gregorčič, so bile: popolna enakopravnost obeh deželnih jezikov v deželnem zboru in  odsekih, deželnih uradih in zavodih, nastavljanje uslužbencev, ki obvladajo oba deželna jezika, razdelitev deželnozborskih poročil po narodnostnem načelu. Gregorčič je tudi v državnem zboru podal resolucije in interpelacije o enakopravnosti slovenščine v uradih, pri porotnih sodiščih, izbiri porotnikov, o predlogu za slovenske paralelke na goriških srednjih šolah. Največ uspeha pri svojem delovanju je Gregorčič beležil na narodnostno-gospodarskem in šolskem področju. L. 1882 je bil soustanovitelj Slovenskega bralnega in podpornega društva in njegov podpredsednik, kasneje pa tudi predsednik (1844-1900). Prirejal je društvene izlete, shode in poučne večere in mu pridobil pravico okrajne bolniške blagajne; osnoval je podružnice v Solkanu, Biljah in Mirnu. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi Goriške ljudske posojilnice, bil je njen blagajnik in predsednik. Ustanovil je Centralno posojilnico, ki ji je tudi predsedoval. Zasnoval je Goriško zvezo gospodarskih zadrug in društev in ji pridobil pravico revizije ter državno in deželno podporo. Bil je ustanovitelj in dosmrtni predsednik Narodne tiskarne (1899), Narodne knjigarne (1920) in Goriške matice (1920). Kot pobudnik je l. 1883 sodeloval tudi pri ustanovitvi prvega slovenskega otroškega vrtca v Gorici, ki ga je vodil kot odbornik Sloge. Nato so sledili še drugi razredi osnovne in obrtne šole. Ustanovil je društvo Šolski dom, ki mu je vseskozi predsedoval. To društvo je l. 1898 prevzelo vse šolske zavode Sloge, dogradilo istega leta šolsko poslopje Šolski dom in vzdrževalo l. 1899-1900 tri otroške vrtce v Gorici, ljudsko šolo z 11 razredi, dekliško in deško obrtno šolo ter  pripravljalne tečaje za učiteljice ročnih del in stenografije. Ker se je število gojencev stalno večalo, je društvo zgradilo nova poslopja: Simon Gregorčičev dom, Mali in Novi dom. Kot soustanovitelj je nadzoroval tudi otroške vrtce v Ločniku, Podgori in Pevmi. Med drugim je dosegel, da se je moško učiteljišče iz Kopra preneslo v Gorico. L. 1920 je sklical zborovanje za utanovitev slovenske zasebne gimnazije. S tem je izsilil od vlade odprtje slovenske državne gimnazije v Gorici in priskrbel ob izbruhu vojne odprtje zaposlovalnih tečajev slovenske goriške gimnazije v Trstu, moškega in ženskega učiteljišča v Trstu in Ljubljani.

V svojem odločnem političnem delovanju je zmeraj težil k slogi, saj si je prizadeval za enakopravnost med Italijani in Slovenci na Goriškem. Vseskozi je ostal goreč duhovnik in dosleden v svojem delovanju. Sodeloval je z vsemi, ki bi lahko pripomogli k enakopravnosti Slovencev na Goriškem. Vse, kar je imel, je dal za slovensko zasebno šolstvo v Gorici, kajti Italijani slovenskega javnega šolstva v goriškem mestu niso hoteli vzpostaviti. Prav Antonu Gregorčiču se moramo zahvaliti otroci, učenci in dijaki, ki smo v drugi polovici prejšnjega stoletja obiskovali otroški vrtec, osnovno šolo, učiteljišče, gimnazijo in licej v Križni ulici in razpolagali z lepimi, velikimi učilnicami nekdanjega Šolskega doma v Gorici.

Ob pogrebu Antona Gregorčiča je v Goriški straži njegov sodelavec in prijatelj Andrej Pavlica napisal, da je Gregorčič 40 let vodil Slovence na Goriškem in njegova vera v Boga in vdanost do sv. Cerkve je bila neomajna.

Ob koncu tega zapisa, katerega okruški iz Gregorčičevega življenja so povzeti po Slovenskem biografskem leksikonu, Primorskem slovenskem biografskem leksikonu ter omenjeni knjigi Petra Stresa, naj mi bo dovoljena še osebna nota. Od l. 1886 je več desetletij dr. Antonu Gregorčiču gospodinjila Nežka Kovačič iz Avč. Ona je l. 1920 k sebi vzela svojo pranečakinjo Marijo Gorjup iz Avč, našo mamo, takrat sedemletno deklico, ki je tako pet let živela v hiši z dr. Gregorčičem v Simon Gregorčičevem domu in bila deležna tistega duha, ki je vel v katoliškem krogu slovenskega dela Gorice.

Zelo koristno in prav bi bilo, da bi dr. Antona Gregorčiča, izredno pomembno osebnost za Goriško, osvetlili s simpozijem.