Česar je polno srce, to usta govore

Mlad uspešen poslovnež se je vozil po predmestnih ulicah s svojim novim jaguarjem. Naenkrat je s strani v avto priletel kos opeke.

Zavore so zaškripale in voznik se je vzvratno pripeljal do tam, kjer je opeka zadela avto. Mladi mož je skočil iz avta in zgrabil otroka, ki je vrgel opeko, in ga grobo pritisnil k avtu. “Kaj pa misliš?” je zavpil. “Kaj ne vidiš, da je avto nov in da si povzročil veliko škodo?”

“Oprostite, gospod, prosim … Oprostite. Nisem vedel, kaj naj storim drugega,” je dejal deček. “Opeko sem vrgel iz obupa, ker ni hotel nihče ustaviti.” Solze so spolzele po licu, ko je pokazal na invalidski voziček. “Moj brat, gospod,” je zajecljal, “je pritisnil na zavorno ročico in padel z vozička. Sam ga ne morem dvigniti. Ali bi mi ga, prosim, pomagali dvigniti in dati nazaj na voziček? Sam ga ne morem.”

Mladi mož je premagal svojo jezo, ko je videl, kaj se je zgodilo. Pomagal je dvigniti invalida v voziček. Potem je s pogledom spremljal dečka, ki je peljal brata proti domu.

Na žalost se pogosto v življenju dogaja, da sodimo, ne da bi poznali vsa dejstva in okoliščine. Zgodbe za veselje do življenja, 100.

Po Jezusovih besedah človek, ki gleda iver v očesu svojega brata, običajno ne vidi bruna v svojem očesu. Ne zaveda se svojih slabosti, medtem ko vehementno sodi o napakah drugih. Ti ljudje so pogosto sovražno nastrojeni do drugih in negativni. Navadno se osredotočijo na slabe lastnosti drugih ljudi. Radi kritizirajo in odkrivajo napake. Morda iščejo človeka brez napak, toda kdor išče prijatelja brez napake, ga ne bo nikoli našel. Razlog je preprost. Ni človeka brez napake. Idealni ljudje ne obstajajo.

Ko gledamo in iščemo napake pri drugih, nimamo časa in moči, da bi videli in se ukvarjali s svojimi napakami. Zato ljudje, ki gledajo na napake drugih in ne vidijo svojih, imajo sebe za dobre, celo popolne. Laže kritiziramo druge, kot prenašamo, da drugi kritizirajo nas. Ko kritiziramo druge, se nam ni treba poboljšati. Drža kritiziranja nas uspava, da bi nekaj naredili iz sebe. Kdor kritizira, ta nima časa, da bi videl sebe in da bi se poboljšal in popravil svoje napake. Kritizirati druge je zelo lahko, ker nam daje vtis, da smo mi boljši. Ne ukvarjamo se s sabo in svojimi napakami. Govoriti o drugih, ne da bi premislili, je podobno, kot da bi streljali, ne da bi pomerili.

Ali ne bi bilo bolje, da bi skrbeli za druge, kakor da jih kritiziramo? Če skrbimo za druge, ne bomo samo poslušali, kaj drugi govorijo, ampak bomo razumeli, kaj nam drugi povedo brez besed. Če skrbimo zanje, jim ne vsiljujemo svojih pogledov, načrtov, idej, nasvetov, popravkov, sodb … Če skrbimo zanje, ne bomo izkoristili vsake priložnosti, da bi jim očitali vsako napako in jih tako poniževali. Grški filozof Sokrat je dejal, da nam je narava dala dve ušesi in samo en jezik, zato da bi več poslušali in manj govorili. Toda v našem času je ravno nasprotno: več govorimo in manj poslušamo. Še posebej, če dober človek stori samo eno napako, ga sodimo po njej.

V današnjem evangeliju nas Jezus spodbuja, da smo pozorni na svoje napake vsaj toliko, kolikor smo pozorni na napake drugih. Samo če se zavedamo svojih napak, jih lahko začnemo popravljati.

Zgodba za navdih

Neki bogataš iz New Yorka je potoval z ladjo v Evropo. Ko se je vkrcal na veliko čezoceanko, je spoznal moža, s katerim si bosta delila kabino. Ko ga je premotril, se je odpravil do recepcije in zaprosil uslužbenca, da bi v trezorju shranil svojo zlato uro in druge dragocene predmete. Dodal je, da tega običajno ne počne, toda ko je videl, s kom je v kabini, se mu je sopotnik zdel že na prvi pogled sumljiv. Receptor je sprejel njegove dragocene predmete ter dejal: “V redu, gospod. Tukaj bodo na varnem. Tudi vaš sopotnik je ravnokar odšel od mene in mi iz istega razloga zaupal svoje dragocenosti.”

Zgodbe za veselje do življenja, 101