Pustolovska izkušnja Irene Cerar na nizu dogodkov Morje gorà
Odkrivanju značilnosti in zanimivosti naravnih habitatov v Sloveniji je bilo posvečeno srečanje, ki je teden dni pred Božičem potekalo v tržaški kavarni San Marco. Na njem so predstavili knjigo Svetišča narave – Sedem tednov vseživosti, ki jo je napisala Irena Cerar. S pisateljico, ki je neposredno spoznavala raznolike lepote prirode, se je pogovarjala časnikarka Barbara Ferluga. Večer spada v niz dogodkov o gorništvu in naravoslovnih temah Morje gorà – Ve(de)tte adriatiche, ki ga Slovensko planinsko društvo Trst prireja ob svoji 120-letnici v sodelovanju s SKGZ. Občinstvo je uvodoma nagovorila Jasmin Rudež.
Delo govori o pustolovski izkušnji avtorice, ki je vsakega od sedmih naravnih habitatov (gozd, jama, gore, mokrišče, porečje, morska obala in kulturna krajina) spoznavala teden dni. Pripovedovalka, ki je sveža prejemnica velike nagrade Slovenskega knjižnega sejma, se je v ta namen odpravila v Kočevski gozd, Škocjanske jame, na planino Laz, v Sečoveljske soline in porečje Mure, na Debeli rtič in Kozjansko.
“Knjiga omogoča razmislek o pomenu in vlogi narave ter spoznavanje samih sebe,” so izpostavili na srečanju. Avtorica je živela v naravi sama. Tam je srečala tudi “čudovite ljudi”, tako domačine kot strokovnjake, prek katerih je v pogovorih poglobila svoj odnos do narave. Njena izkušnja je bila pomenljiva: večkrat je bila brez elektrike in brez vode; ko je ponoči divjalo neurje, ni zatisnila očesa itd.
Cerarjeva je spomnila, da je vsakem prostoru rabila nekaj časa, da se je v njem udomačila. Njeno pisanje je dokaj osebno, saj v delu spregovori tudi o materinstvu, življenjskih spremembah in bolezni. V prisrčnem pogovoru z voditeljico je dejala, da so jo pustolovske izkušnje vedno pritegovale. Poudarila je, da knjiga pripoveduje o edinstvenem naravnem bogastvu, ki ga premore Slovenija.
Avtorica že vrsto let skozi ljudsko pripovedno izročilo raziskuje slovenske pokrajine in zamejstvo. Njena ljubezen do zgodb in pohajkovanja je do danes obrodila vrsto uspešnih družinskih izletniških vodnikov. Leta 2022 je za najboljši literarni potopis prejela nagrado krilata želva.
Cerarjeva je med prenočevanjem v kraškem podzemlju (zaradi prisotnosti šumov in zvokov) spoznala domišljijsko plat naših prednikov. V solinah in drugje je doumela, v kolikšni meri nekatere živali ponoči zaživijo. Svoje poglede in izkušnje je vsak dan pridno zapisovala v dnevnik, ki je postal osnova za knjigo.
Delo nudi bralcem veliko informacij. Podrobni opisi narave se v knjigi prepletajo s kulturnimi in duhovnimi vidiki le-te. Avtorica je med bivanjem v prirodi srečala domačine, ki imajo do narave zelo spoštljiv odnos. Skupnosti ob Muri denimo verjamejo v moč reke (poplave) in da vpliva na življenje ljudi. Zaradi tega o njej vedno govorijo na zelo spoštljiv način. Cerarjeva je obrazložila, da je vsakemu prostoru, v katerem je bivala, tako kot človeku, “dala možnost za srečanje”. Na večeru je tudi modro ugotavljala, da naravo, ki je najbližje našega doma, največkrat najmanj poznamo.
