Dragoceno pričevanje, ki lahko pomaga bližnjemu; Elena Cerkvenič v DSI

Na prvem ponedeljkovem srečanju Društva slovenskih izobražencev v tem letu so 13. januarja v Peterlinovi dvorani gostili kulturno delavko Eleno Cerkvenič, ki je v pogovoru z režiserko in publicistko Loredano Gec predstavila svojo knjigo, pravzaprav uspešnico Sono schizofrenica e amo la mia follia (Sem shizofrenik in ljubim svojo norost). Knjiga je imela velik odmev v tržaškem prostoru, a tudi širše, saj so o njej pisali med drugim tudi časopisa Avvenire in Corriere della Sera. Mogoče bo knjiga v prihodnosti doživela tudi slovenski prevod, je bilo slišati na večeru, kar bi bilo gotovo dragoceno, saj sta tema in pričevanje zanimiva tudi za širši slovenski prostor.

Predstavitev je uvedel psihiater dr. Bernard Spazzapan z razmišljanjem o razvoju zdravljenja duševnih bolezni. Shizofrenija je kompleksna, kronična ponavljajoča se bolezen, ki je prisotna pri enem odstotku odrasle populacije. Začetek bolezni je največkrat tak, kot ga v knjigi opisuje avtorica. Pojavijo se čudne misli s preganjalsko, mistično ali interpretativno vsebino, večkrat podprte s prisluhi in prividi, ki privedejo do spremenjenega obnašanja: zapiranja vase, nezaupanja do bližnjega, odmika od resničnosti … je v uvodu povedal dr. Spazzapan, ki je dodal, kako je delo avtorice dragoceno, ker svojo bolezen sprejema, pravi, da jo ima celo rada, sprejema tudi terapevtske posege, ki so ji bili ponujeni, obiskuje terapije, razgovore, delavnice. Knjiga je torej hvaležno priznanje psihiatrični službi v Trstu, ki jo ima v oskrbi. “Avtorica je idealen pacient, saj sprejema svojo bolezen, verjame, da se s to boleznijo da sobivati, in si želi živeti čim bolj normalno življenje, nenazadnje s svojim dragocenim pričevanjem želi pomagati tudi drugim,” je dejal psihiater. 

Elena Cerkvenič v obliki dnevnika izpoveduje svoje izkušnje in z izjemno lucidnostjo predstavlja “vražjo gugalnico, ki jo včasih zaguga v strašno brezno in temino, ko prevladujejo hude misli, nato spet v višine, ko občuti radost in veselje,” je dejala Loredana Gec, ki je avtorico spraševala, kako sobiva z boleznijo in kako je knjiga nastala.

Elena Cerkvenič je prisotnim povedala, kako je ta bolezen, ki ji je “razmesarila” življenje, potlačila cilje, ki jih je s trudom dosegla, uničila sanje na delovnem področju. “A vendar sem sedaj tu,” je dejala kulturna delavka, ki danes poleg delovnih obveznosti vlaga veliko časa v prostovoljno delo in širjenje slovenske kulture oz. književnosti med italijansko publiko.

Ko je začela prelivati razmišljanja na papir, ni mislila, da bodo doživela objavo. Zapise je pošiljala prof. Peppeju Dell’Acqui, ki ji je nato predlagal, da postanejo publikacija. Elena Cerkvenič je privolila in s pogumnim dejanjem želela sporočiti tudi drugim, da se lahko sobiva tudi s hudo boleznijo.

S prisotnimi je delila tudi pretresljivo pričevanje, kako se ji bolezen pojavi in kako ji pri tem lahko pomagajo različni dejavniki, predvsem zavedanje, da nekaj ne gre. Prej ko se posameznik zave slabega počutja, prej lahko s strategijami in pomočjo premosti krizni trenutek. Pri tem lahko pomagajo dihalne vaje, hoja, molitev in razgovori z osebjem Centra za duševno zdravje.

Elena Cerkvenič se je ob koncu večera, ki so ga obogatili odlomki iz knjige, ki jih je prebirala kulturna delavka Barbara Rustja, z veliko hvaležnostjo spomnila vseh, ki so ji bili ob strani in ji pomagali v težkih trenutkih. Knjiga je seveda rezultat trdega dela, “a tudi vključujoče skupnosti, ki sem jo občutila okoli sebe”, je ob koncu dejala avtorica, ki je sicer obžalovala, da je stigmatizacija tistih, ki imajo duševne težave, še vedno zelo prisotna v družbi.