Uradno se je začelo sveto leto upanja
“Krščansko upanje ni srečni konec, na katerega lahko brezdelno čakamo” – tako papež Frančišek v nabito polni baziliki sv. Petra na sveti večer – to je “Gospodova obljuba, ki jo je treba sprejeti tukaj in zdaj, na tem svetu, ki trpi in ječi”. “Od nas, Gospodovih učencev, se dejansko zahteva, da v njem najdemo svoje največje upanje, da potem brez zamujanja kot romarji ponesemo luč v temo sveta.”
V torek, 24. decembra, se je s slavnostnim odprtjem svetih vrat pričel Jubilej 2025, ki se bo do 6. januarja 2026 odvijal pod geslom Romarji upanja. Skozi vrata bazilike sv. Petra, ki so sicer zaprta in zazidana, je najprej stopil sveti oče, za njim pa štiriinpetdeset romarjev iz različnih držav v tradicionalnih oblačilih, kot poroča spletni časopis Vatican news. Šest tisoč vernikov je prisostvovalo obredu v baziliki, 25 tisoč pa prek ekranov na Trgu sv. Petra.
Rimski škof je v homiliji polnočne svete maše spregovoril o drznosti, odgovornosti in sočutju. “Upanje, ki se rojeva v tej noči, ne prenaša nemarnosti zdolgočasenih in lenobe tistih, ki so se ugnezdili v svoje udobje, saj imamo mnogi skušnjavo, da bi se ugnezdili v svoje udobje. Upanje ne dopušča lažne previdnosti tistih, ki si ne upajo iz ravnovesja zaradi strahu, da bi bili ob ugled, in preračunljivosti tistih, ki mislijo samo nase. Upanje je neskladno z mirnim življenjem tistih, ki ne dvignejo glasu proti zlu in krivici, ki ju prenašajo najbolj ubogi.”
Odprtje svetih vrat v času jubilejnega leta simbolizira odrešenje in odpuščanje ter prehod iz materialnega v duhovni svet. Zaradi tega je papež 26. decembra, po uradnem odprtju v baziliki sv. Petra, sveta vrata odprt tudi v novem kompleksu zapora Rabibbia v Rimu. To je storil že drugič, saj se je za simbolično dejanje v zaporu odločil že leta 2015, ko je razglasil izredno sveto leto Božjega usmiljenja. “Na široko odpreti vrata je lepa gesta, a pomembnejši je pomen tega: odpreti srce,” je dejal sveti oče med krajšo homilijo pred skoraj tristotimi zaporniki, zaporniškimi policisti in pazniki.
“Upanje je namreč kot sidro, ki se nahaja ob obali, mi pa smo z njim povezani z vrvjo in tako na varnem.” S to prispodobo je papež vabil prisotne, naj ne izgubijo upanja. “Upanje nikoli ne razočara. Nikoli. Včasih je vrv težka in nas bolijo roke … Toda vedno bodimo z vrvjo v roki, s pogledom na obalo. Sidro nam pomaga hoditi naprej.” Sveti oče je prisotnim povedal, da vsak dan moli zanje, ter jih prosil, naj to storijo tudi oni. Večkrat jih je vabil, naj na stežaj odprejo srce, ter jim zaželel zlasti mir.
GORICA – Romanje upanja in sprave
Papež Frančišek je v buli o razglasitvi svetega leta 2025 spodbudil kristjane, naj bodo “romarji upanja”, naj torej iščejo znamenja upanja in ga prinašajo predvsem tistim, ki živijo v različnih oblikah ranljivosti in obupa. Sveti oče, ki je odprl jubilej v baziliki sv. Petra na božično vigilijo, je vse Cerkve po svetu povabil, naj to leto milosti odprejo v svojih katedralah v nedeljo, 29. decembra. To se je zgodilo tudi v goriški nadškofiji, ko se je množica vernikov popoldne najprej zbrala v kapucinski cerkvi na Trgu sv. Frančiška v Gorici.
Nadškof Carlo Redaelli je poudaril, da je skrivnost učlovečenja Jezusa Kristusa razlog za globoko veselje in gotovo upanje. Skupno z vesoljno Cerkvijo je nato slovesno odprl jubilejno leto za Cerkev v Gorici in prosil Boga, naj blagoslovi začetek tega romanja, ki naj bo bogata izkušnja milosti. “Obveži rane strtih src, razveži verige, ki nas držijo v suženjstvu greha, in podari svojemu ljudstvu radost duha, da bo hodilo z obnovljeno upanjem!” Da bi bolje razumeli pomen in vrednost svetega leta, so navzoči nato v molitvenem vzdušju lahko slišali odlomek iz bule o razglasitvi jubileja, ki ga papež razglasi vsakih 25 let. Množica (v njej so bili duhovniki, redovniki in redovnice, kateheti, mladi, bolni, predstavniki različnih gibanje in organizacij) je nato v dolgem sprevodu za križem, znamenjem upanja za človeštvo, krenila proti ulici Barzellini in se ustavila pred zaporom z željo, da bi tudi temu delu naše Cerkve podarili sporočilo upanja. Iz stavbe je izstopil zapornik in prebral evangeljski odlomek.
Goriški “romarji upanja” so nato prispeli v stolno cerkev, kjer je nadškof ob številnih somaševalcih slovesno vodil evharistijo. V homiliji je poudaril, da je Božje ljudstvo šlo na pot v mesto, sredi hiš, delovnih mest, trgovin, šol in tudi krajev, kjer se razodeva revščina. Sveta Družina, ki je bila 30 let “navadna družina”, nas vabi, da bi sveto leto živeli “v normalnosti svojega življenja”, da bi svetost živeli v svojem vsakdanu. Pri tem se skušajmo bolje zavedati, kaj drugi delajo lepega in dobrega za nas, takega, kar nas opogumlja in nam daje upanje. Hkrati pa si tudi sami prizadevajmo, da bi z majhnimi gestami dajali pozornost drugim, zlasti osebam v stiski. Prizadevajmo si tudi odpuščati dolgove, najprej do sebe (saj “vsakdo nosi dolgove, bremena, nerazrešene temine in dvoumnosti, ki nam preprečujejo, da bi v polnosti živeli mir in veselje, značilna za Božje otroke”), potem pa do drugih, ki jim dolgujemo pozornost in ljubezen, v duhu odpuščanja in sprave. “Upanje, zanesljivo upanje, ki temelji na Božji ljubezni, nam omogoča hoditi po poti sprave in resnice.”

TRST – “Bodimo romarji upanja”
Vstop v jubilejno leto v tržaški škofiji je v nedeljo, 29. decembra 2024, slavnostno vodil tržaški škof Henrik Trevisi. Obred, ki se ga je udeležilo približno tisoč vernikov, se je pričel s procesijo od Montuce oz. cerkve kapucinov do katedrale sv. Justa, kjer je škof daroval slovesno sveto mašo. Beseda je odmevala tudi v slovenščini, saj je Trevisi v homiliji nagovoril tudi slovenske vernike. Med mašo je pel priložnostni cerkveni pevski zbor, ki so ga sestavljali tudi pevci ZCPZ Trst.
Svet je danes v nemiru, razsajajo vojne, sovraštvo, zaradi katerega so celotne skupnosti prisiljene bežati iz rojstnih krajev v upanju na preživetje in boljše življenje. Prav upanje je tisto, kar potrebujemo, ne smemo ga izgubiti in tako množična udeležba vernikov v nedeljo izraža neizmerno željo po upanju in miru.
To je poudaril tudi škof v svoji homiliji: “Gledam Marijo in Jožefa v betlehemskem hlevu in pomislim na številne starše, ki jih je življenje ponižalo, ker svojim otrokom niso mogli dati tistega, česar so si želeli. Danes se ponižanje številnih staršev ponavlja zaradi najrazličnejših razlogov: včasih zaradi negotovega in slabo plačanega dela, drugič zaradi omejitev, ki jih nalaga življenje zaradi bolezni, krhkosti in ponižujočih okoliščin. K temu je treba dodati še škodljive učinke sveta vojn, krivic in strahov. Toda v teh trdih okoliščinah se vendar prebija Božja luč. V življenju, v veri nismo turistični popotniki, nismo potepuhi niti izgnanci. Smo romarji upanja,” je dejal Trevisi in dodal, da bodo med jubilejem zaživele številne pobude tako v Trstu kot v Rimu. Vsak od nas pa naj ne pozabi biti vesel romar upanja na vsakdanjih poteh in odnosu do bližnjega. “Odprite oči in spoznajte, da vam bo Gospod stal ob strani pri vsakem koraku, da vas bo podpiral, popravljal, spodbujal in dvigal. Tukaj je upanje. ‘Ne bojte se: jaz sem z vami,’ vam danes ponavlja Gospod, ki je temelj našega upanja,” je sklenil tržaški škof.


