Ponovno pridobivanje delovnega dostojanstva s skladom Družine v vzponu

Imeti delo, zaposlitev, ki omogoča dostojno življenje zase in, če gre za družino, tudi za bližnje, je ena izmed temeljnih pravic, zapisanih v naši ustavi (“Republika priznava vsem državljanom pravico do dela in pospešuje razmere, ki omogočajo, da ta pravica postane dejanska,” pravi 4. člen).

Kljub temu načelu se posameznik včasih sooča z velikimi težavami pri iskanju zaposlitve, kar je lahko posledica različnih dejavnikov: pomanjkanja posebnega usposabljanja, starosti, ki sicer še ni dovolj visoka za upokojitev, ali pa spada v starostno skupino, ki je “težko zaposljiva” ali “ponovno zaposljiva”, saj zanjo obstaja malo spodbud za zaposlovanje.

Posameznik – in pogosto cela družina – se tako znajde brez osnovne podpore za vsakdanje življenje, kar vodi v težave pri odplačevanju kreditov, plačilu najemnin ali pri nakupu osnovnih življenjskih potrebščin.

Na škofijski ravni obstaja veliko oblik pomoči na tem področju – na primer neprecenljivo delo župnijskih in škofijskih centrov za poslušanje ali delo emporijev solidarnosti – vendar če ostaja cilj postopno premagovanje stisk in revščine, s katerimi se sooča posameznik ali družina, je bistveno orodje za uresničitev tega brez dvoma možnost vrnitve na trg dela in pridobitev čim bolj stabilne zaposlitve.

Zato je leta 2015 goriška nadškofija preko škofijske Karitas ustanovila sklad Družine v vzponu (Fondo Famiglie in Salita), da bi podprla družine in posameznike, ki so že dalj časa brez zaposlitve ali v izjemnih ekonomskih stiskah.

Ta sklad omogočajo nepogrešljiva sredstva skladov 8xmille katoliške Cerkve, ki jih ima na razpolago goriška nadškofija. Zagotavlja jih podpis številnih posameznikov, ki so se odločili stati ob strani tistim, ki so najbolj sami.

Sklad Družine v vzponu je tudi lep primer mrežnega dela, saj ga od začetka podpira Fundacija Cassa di Risparmio iz Gorice in donacije zasebnih državljanov, ki želijo pomagati bližnjim.

“Sklad,” pojasnjujejo na škofijski Karitas, “s subvencijami spodbuja delodajalce (podjetja ali subjekte iz tretjega sektorja) k zaposlovanju za določen čas ali prek usposabljanja brezposelnih oseb, da bi spoznali njihove strokovne sposobnosti in se morda odločili za nadaljevanje delovnega razmerja.

Ta projekt ne želi nadomestiti aktivnih politik zaposlovanja, ki jih ponuja Dežela FJK, temveč ima dopolnilno funkcijo in spodbuja solidarnost posameznikov in skupnosti. Poleg tega želi biti znamenje bližine škofijske Cerkve pri pomoči družinam in ponovnem pridobivanju dostojanstva s tem, ko jim ne ponuja finančne pomoči, ampak prave delovne priložnosti.”

V tem letu, ki se bliža koncu, je bilo preko sklada Družine v vzponu zaposlenih pet oseb, vsi Italijani, med njimi ena ženska.

“Povprečna starost je bila letos 58 let: v primerjavi s preteklimi leti smo opazili porast te starostne veje. Dva prejemnika pomoči sta želela delati, da bi dopolnila leta ali mesece, ki jima manjkajo do upokojitve,” so še povedali pri škofijski Karitas.

Ženska, ki ji je pomagal sklad Družine v vzponu, je dokaz, kako skupnost skrbi za ljudi v stiski: “Do upokojitve ji manjka približno eno leto,” pojasnjujejo pri Karitas. “V preteklosti ji je občina pomagala z manjšimi javnimi deli. Ker so se tovrstni projekti iztekli, jo je njena župnijska skupnost zaposlila v svojem krožku prek sklada Družine v vzponu. Sklad sicer ni mogel zagotoviti financiranja pogodbe do upokojitve, vendar je bilo delovno razmerje omogočeno prav zaradi župnijskega krožka, ki je pokril manjkajoči del sredstev.”

Druga pomembna vključitev v delo je bila zaposlitev zapornika iz krajevnega zapora. “Izziv je bil premagati stigmo in predsodke,” pojasnjuje Karitas.

“Prejemnik pomoči, zaposlen v organizaciji za veliko distribucijo za pet mesecev, se je izkazal kot izjemen delavec. S svojim delom in osebnostjo je premagal stigmo, ki jo je nosil s seboj, ter spremenil predsodke o tej kategoriji ljudi. Izkušnja je bila povsem pozitivna ne le za njegov poklicni razvoj, ampak tudi za odnose, ki so se vzpostavili med zaposlenim in osebjem podjetja. Nenazadnje je ta izkušnja ponovno poudarila kakovost mrežnega dela: omogočili so jo namreč tudi z aktivnim sodelovanjem vodstva zapora, njegove vzgojne ekipe in zaporniškega osebja.”