Zakaj decembra ni decemberskih praznikov
(Jezikovnica 195)
Decemberski dnevi, decembersko praznovanje, trije dobri decemberski možje … Je kdo opazil, da nisem zapisala prav? Česa nisem zapisala prav? Pridevnika decembrski. Pa kako ga nisem zapisala prav?! Saj se vendar piše decembrski, če pa ta beseda izhaja iz samostalnika december, ki vsebuje tri e-je, kajne? Samostalnik december ima v imenovalniku res tri e-je. Koliko pa jih ima v rodilniku? Samo enega: decembra. Saj vendar ne zapišemo in ne izgovarjamo decembera, kajne da ne? Ker tretji e pri sklanjanju izpade (december je, decembra ni, decembru se bližamo, decembra je mrzlo, v decembru se veliko dogaja, z decembrom se začenja koledarska zima), je to dokaz, da je ta, tretji zapisani e ob r-ju v besedi december, pravzaprav polglasnik. Tega polglasnika tudi ni v tvorjenkah iz samostalnika december, kot je npr. pridevnik decembrski. Pravilno zapisane besedne zveze, s katerimi sem vas v uvodu želela pritegniti k branju, so torej: decembrski dnevi, decembrsko praznovanje in trije dobri decembrski možje.
Zakaj pa se v besedilih pojavljajo tovrstne napake? Zakaj smo ob prekomernem kopičenju črk prepričani, da se ne bomo zmotili? Gre za znan pojav t. i. hiperkorekcije, ko namreč popravljamo tisto, kar je že prav, vendar mislimo, da je narobe, zato zapis s popravljanjem pravzaprav pokvarimo. Najpogostejša šolska napaka v nižjih razredih je namreč pogosto povezana s tem, da učencem pri pisanju kakšna črka zbeži: tako pod vplivom govorjenega jezika, ki je primarni način sporazumevanja, pogosto pride do pravopisnih napak in nastane pridevnik “italjanski” (z manjkajočim i-jem pred j-jem) namesto “italijanski” ali “življenski” (z manjkajočim j-jem za n-jem) namesto “življenjski”. Učenci se tako dokaj zgodaj zavedajo, da je gotovo bolj prav, če je črk v besedi več, kar pa se zmeraj ne izkaže za pravo strategijo. Zgrešeno je tudi, če mislimo, da je gotovo prav decemberski s tremi e-ji, in sicer zato, ker so trije e-ji v besedi, iz katere decembrski izhaja, to pa je december. Nak. Ne bo držalo. “Prava” e-ja v tej besedi sta samo dva, prvi in drugi, tretji, ob r-ju, kot že rečeno, pa je polglasnik, ki ob pregibanju izpade.
Čeprav smo v decembru, “decemberski” sploh ni samo decembrski problem. Enako je z vsemi poimenovanji mesecev, ki se se zaključijo na -er: september, oktober, november, december. Tako imamo lepe septembrske dneve (ne pa septemberskih), oktobrsko revolucijo (ne oktoberske) in puste novembrske dneve (ne pa novemberskih). Tovrstne težave se pojavljajo pri pregibanju prevzetih besed, ki se končujejo na -er, in njihovih tvorjenkah, npr.: minister, ministra in ministrski (ne pa ministerski), magister, magistra in magistrski (ne pa magisterski). In celo pri tako običajni besedi, kot je meter, pri kateri se skoraj ne zavedamo več, da je prevzeta (in sicer prek nemščine iz grščine): prav je metrsko blago (ne pa metersko). Ni pa nujno, da je beseda prevzeta, pa nam polglasnik ob r-ju ravno tako povzroča težave … Že domača beseda rebrce je taka beseda, ki jo večkrat kje vidim napačno zapisano: reberce ali reberca, pač v dobri veri, da bo ja pravilno … Samo še tega se manjka, da bi kje pisalo “koperski” – prav je seveda koprski, pa bi bila mera polna.
Zvrhano (ne zverhano) polna je tudi letošnja mera Jezikovnic, saj je ta, ki jo berete, zadnja letos. Na koncu decembra, tik pred novim letom, vam želim, da bi bilo zdravo in mirno, s čim manj jezikovnimi zagatami. Srečno!
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
