Biti na razpolago 'žejnim'

Lepa “mladost” ob polenti in fižolu na bregovih Nila na severu Ugande! Po dobrem letu prekinitve se obeta dokončanje Don Boskove nove cerkve na severu Ugande. 7. julija sem prispel, uredil delovno vizo v glavnem mestu in takoj odhitel na vzhod v 300 km oddaljen Soroti k sestram po orodje, da smo 276 km stran na severu poprijeli za delo dva meseca in pol. Obdobje ogromnih deževij in hladnih juter, medtem ko ste se vi topili v vročini julija in avgusta. Šok – bum življenja. Misijon Atede brez elektrike, ker je strela udarila na suho. Seveda voda tudi iz škafa, ponoči flikanje lukenj na mreži za komarje s selotejpom. Jutranja maša v cerkvi sv. Petra in Pavla ob prisotnosti 150 dijakov Don Boskove nižje gimnazije. Dežuje kot “za prmej”! Zbiram orodje in nekdanje delavce-prijatelje pred 30 leti, domačine in tiste iz Konga pod vulkani v Gomi. Slabo kaže, vendar zaupam, saj sem poslan od generalnega vikarja, ki je kupil “nobel” letalsko vozovnico do Ugande z drugimi navodili. Da ne bi bil brez dela, so v slovenski porodnišnici pod taktirko južnokorejskih redovnic v oddelku preiskav v laboratoriju odkrili najprej tifoid in pozneje še malarijo – nisem dobro flikal komarnika in miške so zanesle kakšne bakterijske dodatke v kuhinjo, kjer bi priporočil ekonomu, da “umije kuharico”! Tako sta dva tedna okrog “brez dela”! Je pa šolska maša za 521 dijakov že omenjene Don Boskove gimnazije. Nabita cerkev seveda. Vse, kar se zgradi, je premajhno! Seveda nam niso dostopni podatki rasti natalitete, če so sploh možni, saj je bilo pred nekaj leti v Ugandi registriranih le 28 % rojenih otrok … Pozneje se išče v krstnih knjigah! Zato sem tri leta nazaj rekel sobratu domačinu-župniku nove župnije Atede, zgrajene po misijonski – vaši – pomoči, naj piše zgodovino naroda. Čudno me je pogledal.

Pa smo po nabiranju delavcev, orodja in materiala začeli polagati ploščice – tlake v novo cerkev in še prej 14 odvodnih močnih PVC cevi z žlebov velike strehe, pod katerimi smo v močnem deževju zajemali nekaj vode za pripravo betona zidarjem. Vse dokler se niso pridne verne gospe in dekleta z rumenimi 20-litrskimi kantami na glavah organizirale in iz kilometra oddaljenega potoka na glavah vsak dan prinašale do tisoč litrov vode in več za potrebe zidarjev. Gospa Stella pa je vzela v oskrbo poljsko kuhinjo na treh kamnih pod drevesom za oskrbo zidarjev. Dobra polenta in okusno kuhan fižol, serviran v plastičnih krožnikih, kot pač oni jedo vsak dan v številnih družinah. Tako sem bil tudi sam en dober mesec preskrbljen s kosilom. Ves čas sem pridno serviral potreben material zidarjem in seveda iz mesta, kamor sem se vračal za “siesto”, prinesel še kakšen priboljšek (sambusa, mandazi, čapati, roleks in štruco kruha za zajtrk). Seveda si dobri in pridni možje iz Konga – eden ima deset, drugi sedem in tretji šest otrok! – znajo pod večer postreči s “čomo čomo in čupo”. Moč za polaganje 450 kvadratov ploščic in 40 kubikov peska, 110 vreč cementa po 50 kg in prav toliko vreč lepila po 20 kg. Gospe z vodo so tako tri tedne komaj dohajale in videle – sem jih pohecal –, kako bodo plesale v novi cerkvi na svetlem in gladkem tlaku! Načrt dela za dva meseca in pol se je iztekal. Bolezen sobrata, ki sem ga 23. septembra pospremil v Milan na zdravljenje, je preprečila polaganje tlaka (“terazza”) na dveh verandah in v oltarnem prostoru. Zaustavitev je bila potrebna! Človeška in bratska.