Tridnevno študijsko letovanje z naslovom “Kristjani in mesto” v vasici Borca di Cadore

Tržaška škofija je letos po mnogih letih zopet organizirala tridnevno študijsko letovanje v vasici Borca di Cadore. Za katoliške intelektualce iz Trsta si je tovrstne dneve zamislil že škof Bellomi, a so bili nato dolgo let prekinjeni.

Tržaški škof msgr. Henrik Trevisi jih je želel obnoviti, cilj pa je bil predvsem poglobitev in nadaljevanje dela, ki so ga tržaški delegati opravili med Socialnim tednom.

Tako se je septembra v prelepi vasici ob vznožju Dolomitov v počitniškem domu sv. Justa ob tržaškem škofu zbrala skupina iz Trsta. Udeleženci dnevov v Borci so bili v prvi vrsti delegati, izbrani za 50. italijanski Socialni teden (Tržačani so imeli kot organizatorji Socialnega tedna pravico do večjega števila delegatov), in še nekateri drugi predstavniki raznih organizacij s tržaškega področja. Dva udeleženca sta zastopala tudi slovensko manjšino.

Naslov tridnevnega srečanja se je glasil: “Kristjani in mesto”. Udeleženci so torej prenesli vsebine Socialnega tedna v stvarnost tržaške škofije; premišljevali so o soudeleženosti kristjanov v svojem konkretnem tržaškem družbenem okolju.

Uvodoma sta prisotnim predavala škof. msgr. Henrik Trevisi in teolog g. Sergio Frausin: za delo po skupinah, ki je sledilo, sta dala veliko zanimivih izhodišč.

Izhajajoč iz svojega globokega znanja o Bibliji, je škof Trevisi razmišljal o simboličnem pomenu, ki ga ima “mesto” v Svetem pismu. Po eni strani velja mesto za simbol korupcije (npr. Enok, Sodoma, Gomora itd.). Prek pogumnih in odgovornih odločitev božjih služabnikov pa Bog ta mesta spremeni v simbol resničnega bratstva med ljudmi. Tudi pri Jeruzalemu je prisotna dvojnost: po eni strani gre za sveto mesto, po drugi pa tudi v njem zavlada pokvarjenost. Toda iz tega mesta prihaja sveta beseda, ki narekuje, da je treba prenoviti odnose med ljudmi. Vojno orožje (ki prinaša smrt) se spremeni v plug in srp (orodje, ki prinaša življenje za vse). Izaija (1) opisuje mesto, v katerem ni nepravičnosti, nasilja; v njem vladajo bratski odnosi ter harmonija med človekom in življenjem, med ljudmi in naravo.

G. Frausin je nadaljeval s premišljevanjem o tem, kakšen naj bo odnos kristjana do družbe, v kateri živi. Kristjan nikakor ne sme biti od nje oddaljen, zanimati ga mora usoda njegovega socialnega okolja; imeti mora prodoren pogled in prepoznati znake časa, v katerem živi; živeti mora v ljubezni, graditi mostove med narodi in verami. Kristjan naj bo aktiven in ozaveščen državljan, opaziti mora krivice in nanje opozarjati; zmožen naj bo pogumnih in odgovornih izbir; njegov pogled naj bo širok, važno naj mu bo skupno dobro.

Osnov za nadaljnjo poglobitev, ki so izhajale iz obeh predavanj, je bilo zares veliko. Npr. vprašanja: kako v lastni družbi vrniti človeškim odnosom empatijo, bližino, bratsko ljubezen; kako skrbeti za trpeče in zapostavljene; kako graditi družbo, v kateri se nobenega nima za manjvrednega, v kateri ni zapostavljanja. Kako se upreti želji po individualizmu in osebnem blagostanju, skušnjavi po brezbrižnosti do drugih? Kaj bi v sedanjem zgodovinskem trenutku lahko predstavljalo “orožje”, ki ga kristjan skuša spremeniti v plug?

Predavatelja sta dala odlične iztočnice in udeleženci so najprej individualno, nato pa po skupinah pod vodstvom prof. Giovannija Grandija razmišljali o navedenih temah. Gre za posebno metodo (uporabljali so jo tudi med Socialnim tednom), ki omogoča, da čisto vsak udeleženec pride do besede. Delo po skupinah se je prepletalo tudi s skupnimi molitvami in mašo, kar je verjetno pripomoglo k navdihu in temu, da so prišli udeleženci do ustvarjalnih in odličnih idej.

Študijski dnevi v kraju Borca di Cadore bodo gotovo vtisnili važno sled v življenje tržaške Cerkve tudi zato, ker so dokaz, da je krščanska skupnost živa, pripravljena je dati na razpolago svoje ustvarjalne sposobnosti za to, da v svojem mestu pomaga udejanjati in graditi vrednote, ki ji opisuje Sveto pismo. Dneve v Borci bi lahko videli tudi kot enega v vrsti zelo pomenljivih (in odmevnih) dogodkov, ki se v zadnjem letu odvijajo v tržaški Cerkvi, med drugim opozarjanje na rane mesta Trst (npr. oglašanje škofa Trevisija v zvezi s problemi z Wartsilo ali Silosom); graditev mostov z drugimi narodi in verami (npr. ekumenska srečanja ali simbolično srečanje na pomolu in skupna molitev za mir); v vrsti teh dogodkov predstavlja višek seveda organizacija vseitalijanskega Socialnega tedna v Trstu in predvsem obisk papeža Frančiška. Za Slovence pa je verjetno najbolj pomenljiv pozitiven odnos do Slovencev, ki so ga lahko v škofu Trevisiju prepoznali še posebej ob srečanju s papežem. Vsem so se verjetno za vedno vtisnile v spomin njegove prijazne besede v slovenščini, ki so po medijih obkrožile ves svet.