O sodobni poeziji
V sredo, 16. januarja, so Založba Mladika, ZTT in TS360 organizirali v Tržaškem knjižnem središču prvo kavo s knjigo v letu 2019. Prvo srečanje je bilo namenjeno poeziji, saj sta se na njem pesnik Ivan Dobnik in časnikar Marij Čuk pogovarjala o reviji Poetikon in sodobni poeziji. Moderatorja je najprej zanimalo, kakšen pomen ima danes poezija, ta “deklica”, ki jo zavržemo, a se k njej vedno vračamo, ki je prisotna, a ni prisotna, ki je izmuzljiva, a vendar vedno z nami. Za pesnika je poezija povsod prisotna, izjemno živa, vedno navzoča in potrebna prav v taki meri, kot je potrebna hrana. Pesnik je mnenja, da poezija poteka po dveh tirih. Prvi tip kroženja poezije so prijateljstvo, poznanstva, branje drug drugega in prevajanje. Drugi tir pa je ambicija, delati zase ali biti solist. Ti vodijo svoj pesniški koncept in pesniško blagovno znamko. Avtor je mnenja, da prvi tir bolj pritiče poeziji, kajti poezija je od nekdaj krožila po svetu na ta način in se tako tudi najbolje ohranja. Vse to je pa odvisno tudi od drugih dejavnikov, kot je npr. centralizacija kulture in umetnosti, ki se kaže v tem, da ena založba razpolaga z velikimi vsotami denarja, da v bistvu odloča, kakšne objave naj prevladajo, in istočasno odvzame finančna sredstva manjšim.
Nekateri pravijo, da je poezija terapija, lahko je odreševanje samega sebe, lahko je užitek, lahko je smisel ali celo bistvo, lahko povednost ali molk. Časnikarja je zanimalo, kakšen odnos ima Ivan Dobnik s poezijo in kako se z njo pogovarja. Pesnik je mnenja, da je poezija del njega, je neke vrste identiteta, ki je ne moreš izločiti iz sebe, predvsem če pišeš že od otroštva. Na neki način živiš na poti, ki jo narekuje poezija, to se pravi, da je to oblika življenja. Pesnik je povedal, da je njegova poezija med drugim v simbiozi z naravo, ker je narava nekaj primarnega in spontanega. Primerjave z naravo so univerzalne, lepe, totalne in tudi nevarne, brez kompromisa, prav tako kot ljubezen.
Ivan Dobnik je velik ljubitelj kitajske in japonske kulture, v katero je vložil veliko intelektualne energije. Prisotnim je povedal, od kod zanimanje za to kulturo in kaj je v tistih krajih odkril. Pesnik prihaja iz kmečkega okolja, vajen je živeti v naravi in prav narava je izjemno blizu budizmu, mišljenju, ki ga je pesnik kasneje s študijem filozofije tudi razvil. Prisotni so bili posebno pozorni, ko je razlagal o pisavi oz. pismenkah, ki se jih težko naučimo, a so obenem zelo očarljive, saj si pisatelji oz. pesniki lahko za eno določeno razpoloženje ali opis nekega dogodka izmislijo nov znak.
Ivan Dobnik je tudi spodbujevalec in pobudnik projekta oz. revije z imenom Poetikon, ki izhaja že od leta 2005. Ključni motor revije so Dobnik, njegova žena, oblikovalec Sandi Radovan in še nekaj ožjih sodelavcev. Ti so tudi ključni pri založbi Hiša poezije. Poleg revije, ki izhaja trikrat na leto, izidejo tudi Poetikonove lire. Revija ima poseben ustroj in veliko pedagoško vrednost, saj Ivan Dobnik daje v vsaki številki velik prostor tudi mladim neuveljavljenim pesnikom. Tako se preko revije kaže enotni slovenski kulturni oz. pesniški prostor, v katerem lahko pesnice in pesniki različnih generacij in iz različnih okolij objavljajo svojo poezijo in se srečujejo s poezijo in refleksijo drugih pesnikov.
Zanimivo in poučno srečanje o poeziji se je končalo s pesnikovim prebiranjem osupljive in intenzivne poezije, ki je prisotne popeljala globoko v lastno notranjost.
MČ
