Kostanjevica nad Novo Gorico
V cerkvi Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici nad Novo Gorico so od letošnjega avgusta do oktobra 2017 potekala restavratorska dela. Konservatorsko-restavratorski poseg je bil opravljen na štukaturah in stenskih poslikavah na ladji cerkve. Kakovost kostanjeviških štukatur postavlja to cerkev med osrednje spomenike 17. stoletja na Slovenskem. Poleg tega so po obsegu največje štukature na Severnem Primorskem. V prezbiteriju so večinoma še originalne, v ladji pa so bile v večjem delu uničene v prvi svetovni vojni, ko je bila cerkev bombardirana in skoraj v celoti porušena. V kakšnem stanju je bila takrat, so udeleženci predstavitve obnovitvenih del, ki je bila v soboto, 25. novembra 2017, sami lahko videli z diapozitivov. Ob njih sta Minka Osojnik in Marta Bensa, konservatorki Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Nova Gorica – na večeru je bila prisotna vsa restavratorska ekipa pa tudi Silvester Gabršček z ministrstva za kulturo, ki je finančno pripomoglo k restavriranju -, podrobno opisali potek restavriranja poslikave v luneti na slavoločni steni in posege na štukaturah dela stropa cerkvene ladje od slavoločne stene do okvira centralne poslikave. Konservatorsko-restavratorski posegi na štukaturah in stenskih poslikavah na ladji cerkve so bili nujno potrebni predvsem zaradi poškodb, ki so nastale ob dveh močnih potresih leta 1976, pa tudi zaradi prahu in umazanije, ki sta se nabirala skoraj celo stoletje. Med potekom del so našli fotografijo originalne freske, tako da so na njeni podlagi lahko izvedli verodostojno rekonstrukcijo manjkajočih delov poslikav. Poslikava na luneti ima zelo zanimivo zgodovino, ki jo je v glavnih obrisih navedla Osojnikova. Prvotno poslikavo v luneti in tudi ostale je s finančno pomočjo zadnje predstavnice družine Burbonov izdelal slikar iz Vidma Leonardo Rigo med l. 1884-86. Prednost njegove slike so bile lepe žive barve, kot kaže tudi fotografija, in fresko tehnika, ki jo je uporabil. Med prvo svetovno vojno je odpadel večji del lunete, ki je bila potem kar nekaj let izpostavljena vsem vremenskih razmeram. Povrhu vsega je bilo v luneti okno, kasneje sicer zazidano, a prav to je predstavljalo velik problem za statiko pri restavriranju. Po prvi svetovni vojni so samostan in cerkev obnovili (do l. 1929). Nove poslikave je naredil Giovanni Moro iz Vidma, ki je luneto obnovil in doslikal manjkajoči zgornji del, spodnjega pa je precej preslikal in ga ikonografsko spremenil, tako da je prejšnjo nežno Marijo, ki je stegovala roke in se nagibala k ljudstvu, spremenil v Marijo Kraljico, ki sedi na prestolu. Tudi drevo je bilo drugače oblikovano, lističi so bili manjši in veje bolj nežne. Med restavratorskimi deli so rekonstruirali glavo enega angela, ki je Moro ni, in odkrili v spodnjem delu vedute na Sabotin, Sveto Goro, Škabrijel. Luneta je utrpela še poškodbo pri potresu l. 1976. Sanacija po njem ni bila preveč posrečena, desni del se ni skladal s celoto, je povedala Bensova. Po Moru je bila poslikava še trikrat rekonstruirana. Strokovna komisija se je na podlagi arhivske dokumentacije odločila, da rekonstruirajo poslikavo, kot jo je naslikal Rigo. Tako so tudi uskladili barve. Bensova je še povedala, da ima freska zaradi restavriranj več plasti ometa, ki so posledica nekdanjih razpok in odlomov in so pomemben del zgodbe te poslikave. Če bi jih poskusili zabrisati ali odstraniti, bi s tem zabrisali večji del originalne poslikave, kar ni dopustno in ni pomembno. Njihov namen ni bil sanirati razpoke, ker bi s tem pokvarili originalno poslikavo. Razpoko, ki je zdaj dobro vidna in za opazovalca kar moteča, bo primernejša osvetlitev freske napravila manj vidno. Glede štukatur pa je povedala, da so bile očiščene in rekostruirane tako, kot so bile nekoč. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Piše Iva Koršič / Predstavitev restavratorskih posegov in sladkega presnicaPreberi tudi
Kristjani in družba
