“Tudi mladi so Cerkev, ki posluša druge mlade”
“Don” Nicola Ban je v goriški nadškofiji že deseto leto odgovoren za mladinsko in poklicno pastoralo, poleg tega je pomočnik v župnijah sv. Justa in Srca Jezusovega v mestnem središču, ima pa še druge zadolžitve v krajevni Cerkvi in na širšem področju Triveneta. Od novega pastoralnega leta je odgovoren še za novo skupnost, ki je za goriško Cerkev novost.
Za kaj gre?
T. i. propedevtično leto kot uvod v semenišče je marsikje po Italiji že razširjeno. Decembra 2016 je Kongregacija za kler objavila dokument o ureditvi semenišč in med drugim določila, da je to “pripravljalno” leto obvezno. Naša škofija in medškofijsko semenišče sta čutila potrebo po takem “instrumentu”. Fantje iz goriške nadškofije, ki so stopili v semenišče v zadnjih letih, so že imeli to možnost; obrnili smo se na Pordenon in, lani, na Vittorio Veneto. Zato so tri škofije, ki so vezane na medškofijsko semenišče Castellerio v kraju Pagnacco nad Vidmom, odločile, da postavijo na noge svojo skupnost. Na Videmskem je medškofijsko semenišče, Trst ima semenišče Redemptoris Mater, odslej ima tudi Gorica formativno ustanovo, ki je za krajevno Cerkev velika spodbuda in bogastvo.
Z oktobrom letos se je začelo skupno življenje prve skupine. Bilo je tako, kot se stopi v novo hišo, kot se začne življenje nove družine. Začeli smo in skušamo ujeti ritem. Nadškof Carlo nam je dal na razpolago svoj dom: to pomeni, da verjame v to izkušnjo. Provizorično smo v nadškofijski palači. Ko bi ta oblika skupnostnega življenja bila vključena v neko župnijo, kjer morda tudi sobivajo duhovniki, bi po mojem bilo še bolje. Lahko bi to bilo v stavbi Stella Matutina ali kje drugje. Bomo pač videli.
Od ponedeljka do petka živite z njimi. Kakšna je vaša vloga?
Sem vzgojitelj, animator, član vzgojiteljske ekipe medškofijskega semenišča. Spremljam jih in koordiniram skupnostno življenje: vodim molitev, organiziram tečaje in dejavnosti, z njimi delim vsakdanje življenje, saj glavni del formacije poteka v vsakdanjosti. Imajo formativna srečanja, uvod v molitev, za bolj intelektualne zadeve imamo sodelavce.
Na programu imate molitev, služenje, študij teologije, psihologije, med drugim tudi latinščine in slovenščine … Je dovolj časa za vse to?
Dnevi so kar polni. Ponedeljek preživljamo v skupnosti: na kosilu smo v skupnosti duhovnikov v Semeniški ulici, za večerjo si pomagamo sami. Takrat in za zajtrk sami kuhamo, sami tudi poskrbimo za čiščenje. Ponedeljek je edini dan, ko imamo skupno mašo, in sicer v škofovi kapeli. Zvečer imamo formativno srečanje. Kdor ni nikdar študiral latinščine, ima v torek zjutraj dve uri latinščine, popoldne in zvečer pa gremo obiskat duhovnike ali druge cerkvene stvarnosti. V sredo hodimo v Castellerio: zjutraj imajo pouk zgodovine filozofije, popoldne čas za srečanje z duhovnim vodjo, nogometno tekmo ali kaj podobnega. V Castelleriu ostajamo pri večerni maši in večerji. V četrtek zjutraj ima vsakdo od skupnosti dejavnost služenja: hodijo učit italijanščino mladoletne priseljence v zavod Don Bosco ali v svetovalnico Karitas ali h kapucinom ali v Vilo San Giusto, kjer imajo opraviti s psihičnimi bolniki. V četrtek popoldne imamo lectio o nedeljskih berilih, večer nato preživimo skupaj. V petek zjutraj imamo dve uri slovenščine, popoldne g. Sinuhe Marotta vodi pouk o katehizmu, nato ščistimo prostore in vsakdo se vrne domov.
Izkušnja je namenjena samo kandidatom iz goriške, tržaške in videmske pokrajine. Kaj pa Pordenon?
Kar se tiče semenišča, pa tudi zaradi pastoralnih in kulturnih razlogov, je Pordenon od nekdaj bolj vezan na deželo Veneto kot pa na Furlanijo. Upoštevali smo pač organizacijo medškofijskega semenišča, ki zavzema škofije Trst, Gorica, Videm. S Pordenonom sodelujemo občasno.
Zakaj je pomembno t. i. propedevtično leto?
Propedevtično leto je v primerjavi s semeniščem čas, ko nekdo lahko svobodneje razločuje duhove. Svojim “fantom” pravim, da lahko svobodno prihajajo ali ne, pa tudi mi smo svobodni jim povedati, da to ni njihova pot. V tem letu svobode jim je morda lažje tudi zato, ker še niso javno “opredeljeni” kot prihodnji duhovniki, niso še zastavili svojega obraza. Nikjer ne piše, da bodo tudi stopili v semenišče. Dejstvo je to, da prisotnost take stvarnosti v škofiji povzroča, da se kaj le giblje. Imeti v svoji sredi semeniščnike je spodbudno. To sicer ni avtomatično, toda mi upamo.
Kaj bi povedali o članih nove goriške skupnosti?
Eden prihaja iz tržaške škofije, dva iz goriške, dva iz videmske; še dva, ki prihajata iz Gane, “sponzorira” videmska nadškofija. Najmlajši je komaj končal višjo šolo, najstarejši pa je star 48 let. Prvi bi torej lahko bil sin drugega … Eni so študirali jezike ali teologijo, drugi imajo za sabo kakšno krajšo delovno izkušnjo, še drugi so že delali tudi do 20 let, v šoli, tovarni ali drugod. Med sabo so torej zelo različni. To je bogastvo, hkrati pa zahteva napor. Začeli smo dobro, ovrednotiti skušamo tudi te razlike.
Skupnost sloni na bratskem življenjskem slogu, sprejemanju in preprostosti, sem nekje zasledil…
Zdelo se mi je pomembno, da sami poskrbimo za zajtrk, večerjo in čiščenje. Ko več ljudi skupaj kuha, se “institucija” spremeni v “družino”. Fantje spijo v dvoposteljnih sobah, za študij imajo dve sobi, kuhinjo in jedilnico, vse tu. Skušamo živeti na preprost način, brez velikega udobja. Smo v škofijski palači, notranjost pa je preprosta. V velikih semeniščih, ki danes niso tako polna kot nekdaj, je tudi ta “nevarnost”, da se človek znajde kot v ogromni kasarni; to potem oblikuje tudi njegov življenjski slog. Manjše bivališče je lažje upravljati na bolj družinski način. Opraviti imamo tudi s tem, kaj bomo skuhali, kdo nese ven odpadke, kdo čisti itd. To so konec koncev težave, ki jih vsakdo lahko najde tudi v življenju posamezne župnije.
Vi ste bili v semenišču v povsem drugačnih časih …
Semenišče sem opravil v Castelleriu. Zame je to bila lepa izkušnja. Še dva iz Gorice in trije iz tržaške škofije smo začeli in končali skupaj. V Červinjanu, od koder prihajam, sem imel za sabo lepo izkušnjo župnije in skavtizma, pomagal sem pri katehezi in animaciji bogoslužja. Družina, v kateri je bila vera nekaj pomembnega, je bila osnova; doživel pa sem tudi Svetovni dan mladih v Čenstohovi in novoletno taizejsko srečanje v Budimpešti. Delal sem veliko stvari, ki so mi bile resnično všeč in bi jih rad delal vse življenje. Povezal sem pikice in dobil sliko! V tem sem slišal Gospodov klic: zato sem se zavzel za svojo skupnost, za svojo Cerkev, ki mi je veliko dala in kateri bi rad povrnil vse dobro. Po višji šoli sem uvidel, da je vse to dalo smisel mojemu življenju; možnost, da bi še naprej živel tako, bi še bolj poenotila moje življenje: to je bil kriterij, ki mi je pomagal stopiti v semenišče, kjer so moje motivacije še bolj dozorele in se prečistile. Hvaležen sem za prehojeno pot v semenišču, za intelektualno osnovo, izkušnjo duhovnosti in prijateljstva.
Po semenišču sem bil dve leti v župniji v Gradežu, nato sem šel študirat v Rim, kjer sem dokončal osnovno teologijo in psihologijo, nakar sem se vrnil v Gorico.
V duhovnika ste bili posvečeni pred 18 leti. Medtem so se “zgodili” globalizacija in internet, ki sta postavila svet na glavo, pa še gospodarska, finančna in migrantska kriza, povezana z demografskim upadom in zatonom zahodne omike …
Kljub vsemu temu so duhovni poklici v zadnjih 20 letih po mojem mnenju kar zdržali. V mojih časih nas je v semenišču bilo okrog 35, zdaj jih je 26; dodamo jim lahko še naše, pa jih je le malo manj kot tedaj. Bolj me skrbi, da se vse manj oseb čuti poklicanih v zakon. Družine so v hujši krizi! Goriška nadškofija je imela v zadnjih letih malo posvečenj, v povprečju eno ali dve na leto. V župniji sv. Justa je bilo pred 20 leti povprečno deset porok letno; v zadnjih dveh letih nisem imel niti ene poroke … Gotovo vpliva demografski padec, pa tudi sredstva množičnega obveščanja, občutek ekonomske negotovosti, strah pred prihodnostjo, ki gotovo prispeva k temu, da je bolj zapleteno priti do trajnih odločitev. Sinoda o mladih, veri in poklicnem razločevanju, ki se bo začela oktobra 2018, je v resnici izraz skrbi Cerkve ne le za duhovnike in redovnike, temveč je – v kontinuiteti s sinodo za družino – izraz skrbi za mlade: nekdo mora mladim pomagati, da se bodo znali odločati. Tema poklicnega razločevanja ima opraviti z življenjskimi izbirami. Glavna skrb sinode je družina!
Krščanska skupnost je vedno bolj manjšinska tudi v italijanski družbi. Pred 20 leti smo si morda še delali utvare, da bomo kaj dosegli; mlad človek, ki danes stopi v semenišče, že ve, da bo njegova družbena vloga v bistvu irelevanta. Tega ni lahko prebaviti. Nekateri še vedno mislijo, da moramo najti recept, da se bodo stvari vrnile, kot so bile. A svet se je korenito spremenil. Tudi če bomo našli recept, se mladi ne bodo vrnili v cerkev, družine ne bodo več organizirale časa po kriterijih krščanskega življenja … Dejstvo, da je za mlade težko sprejemati dokončne odločitve, je problem za tistega, ki stopi v semenišče, še bolj pa za tistega, ki je izbral družino. Številni družinski polomi govorijo o tem, ali je sploh možno izbrati neko pot za vedno. In rodi se nezaupanje. Tudi na delovnem področju ni mogoče sprejemati dokončnih odločitev. Zdi se, da ni niti več vredno se za kaj odločati. Odpirajo se novi scenariji, ki jih s starimi rešitvami nismo sposobni doumeti.
Če ne najina generacija, je pa prejšnja na neki način predlagala nov scenarij kot vzor in ideal. Zdaj se zavedamo, da ni prav idealen oz. ne odgovarja krščanskemu idealu. Kristjan je, kdor ima pred sabo Kristusovo podobo in najde način, kako lahko podari svoje življenje. Bolj je ta dar dokončen, bolj je življenje uresničeno, svoboda se uresniči v polnosti svojega smisla.
Današnji način razmišljanja močno pogojujejo sredstva, ki jih uporabljamo: vse lahko izbrišemo ali ponovimo ali zamenjamo … Nekaj uporabim in nato odvržem. Nekaj napišem in potem izbrišem. Zgradim nekaj in že prejmem navodila, kam naj to odvržem. Vse to oblikuje naš način mišljenja in čutenja. Vse je provizorično in tekoče.
Kaj bi svetovali mlademu, ki morda čuti Božji klic, pa je pod vplivom okolja morda poln strahov in negotovosti?
Kot velja za vsako dragoceno stvar, moram tak klic varovati in negovati. Ker pa sam nisem sposoben razločevati, je koristno najti duhovnega vodjo, ki mu lahko zaupam in odprem srce. Že to pomaga razjasniti misli. V škofiji imamo skupino Samuel za odkrivanje Božjega klica, ki ima prav ta cilj. V trenutku, ko spoznam, da tudi drugi imajo podobna vprašanja, se že čutim manj “marsovca”. Spoznam, da je klic nekaj lepega, kar lahko delim tudi z drugimi. Pomembni so še osebna molitev, poslušanje Božje besede, morda kakšna oblika služenja, pa še tišina. Dobro je omejiti čas pred televizijo in na internetu, da bi omejili glasove, ki prinašajo zmedo. Svetujem tudi kakšno pogumno, malo “noro” odločitev, ki pomaga sprejemati odločitve. Za nekoga, ki je npr. rad urejen in čist, je to lahko odločitev, da poleti gre v misijon v Afriko. Taka izbira lahko vnese v moje življenje nekaj novega in drugačnega.
Letošnje pastoralno leto je posvečeno mladim. Kakšne načrte, pričakovanja in želje imate?
V tem letu imamo tri ključne besede: razločevati, poslušati in hoditi skupaj. Najstniki naj bi v prvem delu leta v skupini “obdelovali” program, ki ga je sestavila državna služba mladinske pastorale; v postnem času bodo imeli tri srečanja. Mladim od 19. leta dalje predlagamo tri večerne pohode: novembra, februarja in aprila; prvi bo od Prevala do Subide. Skupaj bomo hodili, poslušali Božjo besedo in se poslušali med sabo. Mlade smo tudi spodbudili, naj povabijo nekaj vrstnikov in naj razpravljajo o izbrani temi, da bi se lahko soočali in poslušali. Ko govorimo o poslušanju mladih, ne pomeni, da jih mora poslušati škof, saj škof še ni Cerkev. Tudi mladi so Cerkev, ki posluša druge mlade. Najstniki in drugi mladi bi se potem na Binkošti srečali na škofijskem zborovanju mladih. Za poletje 2018 državna služba mladinske pastorale predlaga duhovno pomenljiv pohod, nato pa srečanje s papežem Frančiškom 11. in 12. avgusta. Ker se bomo naslednje leto spomnili 100-letnice konca prve svetovne vojne, razmišljamo, da bi hodili po poteh, kjer so se mladi pred sto leti ubijali in kjer danes lahko gradimo mostove miru: morda od 5. do 10. avgusta od Kobarida po Soški dolini preko Svete Gore, Gorice, Redipulje in Škocjana do Ogleja. Razmišljamo tudi o sproščenem in prijetnem srečanju za animatorje in vzgojitelje mladih: njim bo posvečena večerja 26. novembra v Dolenjah.
In tvoje želje za sinodo?
Sinoda, ki se bo začela oktobra 2018, bo sinoda škofov. Zanimivo bo srečanje, ki bo meseca marca združilo 300 – ne samo katoliških – mladih z vsega sveta. Sinoda je priložnost: pričakujemo, da bo bodo izšle smernice, kot se je zgodilo z družinsko sinodo. Je tudi priložnost za krajevno stvarnost, da razmislimo, kaj delamo in kaj bi lahko še naredili z mladimi. Vprašajmo se, kakšno vero želimo čez 20 let. Sinoda zadeva vso Cerkev, ki se sprašuje, kakšna želi biti jutri. Konkreten cilj bi bil vzpostaviti več stikov z mladimi. Drug cilj bi lahko bil usposobiti nekaj strokovno pripravljenih vzgojiteljev v službi škofije, da bi bila večja župnijska središča žive stvarnosti. V preteklosti smo veliko vložili v strukture; danes bi morali več vložiti v osebe.
Kako gledate na prihodnost Gorice in njene Cerkve kot eden izmed razmeroma mlajših duhovnikov?
Spreminja se vzor družbe in tudi Cerkve. V digitalni družbi bodo morali po vsej verjetnosti najti rešitve t. i. “digitalni domorodci”, rojeni, ko je digitalna tehnologija že obstajala. Mi očitno ne moremo najti rešitev, ker še vedno predlagamo stvari, ki pripadajo prejšnjim vzorom. Gospod nam je obljubil, da ne bo zapustil svoje Cerkve. To nam daje upanje. Opustiti moramo vzor Konstantinove Cerkve, ki se je ujemala z družbo. Tega ni več. Kaj bo, pa ne vem. Vidim, da Cerkev ni izginila niti v državah, kjer je prestala hude potrese, kot npr. v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem. Zelo se je spremenila, so pa še močne tudi misijonske skupine. Kaj podobnega bomo lahko imeli tudi v italijanski Cerkvi. Severna Afrika je bila nekdaj polna živih krščanskih skupnosti, podobno Turčija. Vse se je spremenilo, ljudstva so se preseljevala in oblikovala evropsko družbo. V Afriki in Aziji danes ponekod cvetijo nove krščanske skupnosti. Morda se bo “središče sveta” od tod premaknilo kam drugam. Morda bomo morali biti bolj bistveni in ubogi. Uboštvo je že večkrat rešilo Cerkev: ko smo ubogi, več sodelujemo, se bolj odpiramo drugim, najdemo poti, ki bi jih sicer ne videli. Ko se je David moral spopasti z Goljatom, je moral odložiti oklep. Morda moramo tudi mi zavreči nekatere oklepe in bremena, ki nam danes onemogočajo, da bi se soočali z novo stvarnostjo.
Preberi tudi
